Ugotovitve tedna

 - luna iz mene dela nevrotično pičko
 - če prideš po 9. uri zvečer domov z avtom, ne moreš več parkirati niti na drevo
 - why the fuck I still love you?
 - delo krepi duha in uničuje hrbtenico
 - nekatere stvari pač niso vredne truda
 - najdražje nove majčke/obleke si vedno popackam ta prvič, ko jih oblečem

Spočetja dan

Bil je čudovit. Z mami ga praznujeva že nekaj let ... tokrat jaz tu, ona nekje drugje. Če mi že božič zakomplicira rojstni dan, lahko vsaj veselo praznujem dan spočetja.

Pravzaprav se je vse veselje začelo že včeraj, ko sta na moj telefon uletela dva meni ljuba srcata, da sta tukaj in da se vidimo. Tako je bilo za danes že splanirano kosilo s čednim mladeničem, ob katerem se vedno nasmejim in me vedno znova spravi v dobro voljo. Jutranji obisk bankomata je samo dodatno pripomogel k boljšemu počutju, ko mi je en velik kamen padel od srca.

Nadaljevalo se je s poslužbenim druženjem treh babnic in zapravljanjem za visoke pete, oblekce, zapestnice in očala za pičkice. Nagrajeno z mekdonalcom in potrjeno s čikci in kokodajsanjem. Bil bi idealen dan za preplesati noč, če ne bi bilo treba zjutraj vstajati zgodaj.

Upala bi si celo trditi, da je za nekaj trenutkov izginil tudi OCD, ampak sem prišla domov k polnemu koritu špagetov ...

Daj mi jurija

Ždim v zenovskem feelingu ob reki, ko vsa možna trupla, pizdarije in pričakovanja plavajo mimo mene, jaz pa si mrmram ohmmmm. Vzamem kak I don't do thinking dan, potem panično OCD-jam po stanovanju in imam občutek, da me bo centrifugalna sila (ki odlično gre z drgnjenjem fug) počas odvrgla nekam v orbito. In ta me bo veselo izpljunila nazaj v realnost, kjer bom dalje popredalčkano tlačila zemljico.

Enkrat vmes sem po zasluženem nastavljanju soncu naredila napako in uporabila mobitel za tiste ta uporabne stvari in si pokvarila dan. Posledično sem v določenih trenutkih čutila potrebo, da si glavo odšraufam in jo zabrišem v tla, da se razleti kot lubenica. Tko, ker je itak občasno neuporabna. Namesto tega sem, kot približno normalen človek, spustila par bojnih krikov in kupila nov grdi trenč. Še dobro, da sem polna dnarja #sarcasmoff

V takih trenutkih kot nalašč na razdražen želodec udari še alergija na cvetni prah, prvič v življenju. In med kupovanjem zdrave hrane opazujem takisto zdravoprehranskega gospoda, ki, kot tu pišoča, prav tako uživa v cigaretih. In ja, teženje zaradi kajenja zelo slabo prenašam. "Piš se v rit" slabo, "tell someone who gives a fuck" slabo.

Potem, ko mi nekdo zateži zaradi nečesa, s čimer se mi itak ne da ukvarjat, in ko me dedi sred Čopove napizdi, ker se je skoraj zaletel vame, se sladko nasmehnem, mu stisnem fakiča in grem sedet nazaj ob reko in ohmmmm-at. Na čustveno izsiljevanje se tudi odzivam zenovsko s fakičem. Enako na psihoanalize in blesave nasvete. Ne zato, ker sem požrla vso pamet na svetu (kar mi sicer ne bi škodilo), ampak zato, ker je tudi to samo del tistih prčkarij v reki.

Ugotovitve tedna

- Včasih štejem trenutke, preden odgovorim na vprašanje "a ti ješ kaj?!". Ko jih bom nehala štet, bom takoj po kosilu spraševalca nabrcala v rit.
- V službi sem se preselila že v ta tretjo pisarno s ta drugim računalnikom. Takoj naslednje jutro je crknil ekran. Iščem najučinkovitejši način, da mi katastrofo od začasnega čim prej menjajo za nekaj iz 21. stoletja.
- Na živce mi gre furanje safra. Še bolj na živce mi gre pospravljanje maminih stvari. Bi imela čarobno paličico, da bi se vse razločilo na pomembno in nepomembno ter na za v smeti in obdrži, sicer ti bo žal. Trenutno bi vse samo spakirala v en velik keson. Sej nam je vseeno uspelo že ogromno pospraviti ... Tiste stvari, za katere je kdo rekel, če bi jih lahko dobil za spomin, sva itak po nesreči razbila/zažgala/polila/izgubila. Naša mat se verjetno rola od smeha.
- Glede na to, da vsak vikend pospravljam tisto stanovanje, bi lahko kdo prišel k meni pospravit. Prostovoljci?
- Ob petkih sem živa samo do polnoči, potem baterija crkne in se zavlečem v posteljo.
- Ob sobotah se posledično zbujam ob 7.30.
- Zaradi zadnjih dveh alinej se počutim staro in zapečkarsko.
- Tale sneg, ki me je pozdravil zjutraj, je uletel dva meseca prepozno. Jaz sem že naštimana na pomlad, tako da se naj skensla mraz in sneg. Ali pa se grem delat, da je božič.
- Spet mi ni uspelo priti do trgovine čez teden, tako da sem iz praznega hladilnika včerjašnjo večerjo začarala. Ribe, zmrznjena blitva, pesto in testenine. Ni bilo tako slabo.

Lajf iz guuuud

Rabim čistilko, rabim denar. Sploh si ne predstavljam, kako bom preživela brez sranja po glavi s pasivno agresijo in nimam pojma, zakaj se sploh trudim komu razložit, da hočem ob 10h zvečer, ko se privlečem iz službe in opravkov, malo miru. Nujno sem potrebovala tudi tale prehlad, ki sem ga čez teden skušala ignorirati, da me lahko danes napade v vsej svoji veličini.

Če izklopim sarkazem, sem se prav fino imela na januarskem soncu v Piranu. Imam nov morski šal in pojedla sem vse ribe v restavraciji ter se napokala z vsemi prepovedanimi slaščicami. Kdo je sploh tako stabilen v predpisanih in zagroženih dietah, da bi rekel NE domačemu čokoladnemu moussu?

Potem ... potem sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki ne zganjajo čudnih pritiskov in te brcnejo v rit, da se spokaš tja, kamor bi itak moral iti.

Ko pa pogledam situacijo overall, ugotovim, da sem, kako zelo neočitno, fotrova hči. In seveda, spet nekdo hoče, da skrbim za njega. Mogoče bi pa morala poskusiti s tisto službo v tujini ... running away just might be the solution.

Odfuk

Slončki v očesih, slončki, ki mi sedijo na prsih ... za začetek celjenja. Ližem rane in se trudim. Ko že misliš, da je zmanjkalo solz, pa te nekdo poboža in ti dovoli dojemati.

V pripravljenosti

Pustite upanje vsi, ki ste vstopili.


Zadnja stvar, ki sem si jo želela med prazniki, je bil vstop v bolnišnico ... pričakal me je še večji levi kroše, ko sem vdihnila ljubljanski smog in vstopila v hišo hospic. Hkrati sem ugotovila, da se pred tistimi, ki jim nekaj pomenim, ne morem skrivati. Tako tisti večer nisem sama sedela v kuhinji, ampak me je za roko držala moja ljuba, dobre misli so mi pošiljali vsi dragi, za katere si nisem mogla vzeti časa, in me bodrili.

Na slivestrovo sem v čustveno nabitem ozračju obsedela v počivalniku ob mami in bratu v družbi ljudi, ki nam že vseh 10 let stojijo močno ob strani. Sprijaznjena in pomirjena. Prinesli smo rože, slike, dišave in ostale majhne stvari, ki nam nekaj pomenijo. Cmok, ki ga imam zadnjih nekaj tednov v grlu, še ostaja, ker iz globin črpam moč in pozitivo, da zadnje skupne dni preživimo v miru in ljubezni.

Če sem do zdaj mislila, da mi majhne stvari pomenijo veliko, so se zdaj še potencirale. Čas, ki sva ga preživeli ob lakiranju nohtov in pogledu čez Ljubljano, bo za vedno zapisan v spominu.

V teh težkih časih ob nasmehih še vedno pride kak trenutek nejevernosti, sem pa izjemno srečna, da imam priložnost, da se od mame poslovim, da ji povem vse, kar se mi plete po mislih, da izkoristim zadnje vzdihljaje prisotnosti. Vesela sem, da te dni lahko preživlja v hiši, kjer ljudje lepo skrbijo za njo in za nas, kjer diši, kjer je dovolj prostora, da se z invalidskim vozičkom sprehodimo naokrog, in kjer so ljudje, ki kljub toliko smrti zmorejo in želijo s pozitivnimi besedami omiliti bolečine.

Novo leto prinaša nove preizkušnje, na katere nisem in ne morem biti nikoli dovolj pripravljena. Mi je pa staro leto poleg toliko lepih stvari prineslo tudi zavedanje, da je okrog mene toliko ljudi, ki me prenesejo tečno, zoprno, žalostno in živčno. In da je čisto blizu toliko ljudi, ki zmorejo stopiti nasproti in pomagati.

Od tukaj tudi moja beseda naprej vsem, ki še ne veste, kam bi donirali. Obstaja taka hiša, kjer se ljudje trudijo za druge ljudi, lepšajo zadnje trenutke in se trudijo, da pričarajo domače vzdušje ... in tudi to nekaj stane. S to pomočjo imam jaz možnost, da z eno skrbjo manj izkoristim najdragocenejši čas.