Updejt

Pogrešam svoje kuhanje in zadnje čase imam namesto permanentnega make-upa, permanentni PMS. Krivim vreme, priznam, dosadilo mi je. Jaz delam na sonce, ne na litre vode, ki se usuvajo s teh sivih oblakov.

Vmes se kot nalašč v najmanj primernih trenutkih ustavi telefon, ker bi se updejtal, zajebava računalnik, ker bi se tudi on updejtal, zašteka TV, ker mu ni nič jasno, meni pa še manj. Ne ljubi se mi ukvarjati z updejtanjem mašinerije, rabima tipa, ki se bo s tem ukvarjal, da si bom lahko privoščila 10 minut invalidnosti ob lakiranju nohtov. Potem ko bo vse updejtano, pa mi je gladko ravno, kaj se zgodi z updejterjem. Jaz bom verjetno nekje vmes zaspala med dišečimi lasmi in svežimi rjuhami.

Preden zadepresiram situacijo - zgodijo se tudi lepa presenečenja - recimo, ko vsa zalepljena prepozno priletim v pisarno in dobim kompliment (včasih se splača oblečt in namazat v 10 min ali pa pač boljše zgledam vsa zalepljena), ko je "daj Šuši darilo dan" in me prijateljica preseneti s čokoladami (na katere sem sicer alergična, sem jih pa vseeno vesela), prijatelj z darilcem in "dolgo se nismo videli" prijateljica z največjo uslugo na svetu, ki kar sama od sebe vzbudi totalno senitmentalnost. In tako za kak dan gre počivat tudi moj ljubi prijatelj sarkazem.

Sej si bom napolnila baterije, ko bo pomlad, ko se zbudijo medvedi, jezusi, komunisti in vsi ostali, ki še spijo. Če ne bom našla drugega načina, bom pa koga buzerirala, to vedno pomaga.

Odgovor

Zakaj se izogibam "moraš biti tam" dogodkov?

Zato ker običajno so VSI tam. Jaz pa sem rada malo nevidna. Res je lepo po dolgem času srečati obraze, ki so tisti ta posebni, ljudi, s katerimi si padeš v objem. Sam to, da na 3 metre pozdravim nekoga, mi je pa kot da sem šla v lokalni Mercator na provinci. Še sreča, da se je včeraj moj bitchy gen pokvaril.

Pogrešam

Sonček, ni sončka, še vedno je depresivno prižigati sveče, namesto lezt v objem. Nikjer več ni vonja po njej, samo slike so še ostale. In kar zvije me od praznine. Če si nohte nalakiram s temnimi barvami pa so moje roke enake kot so bile njene, samo da so vedno mrzle, ne vedno tople.

Tole pa sva se drli v avtu, ko sva šli prvič in zadnjič sami skupaj na morje.

Bojne rane

Človek ob razvoji raznih alergij in občutljivost začne cenit stvari, ki jih ne sme uživati. Recimo preproste Lekadole in Aspirine, ki olajšajo ure med enim in drugim antibiotikom. Navdušena sem nad še vedno neobstoječim imunskim sistemom, ko otrok na avtobusu kihne vame in obležim z vročino. Res lepo.

Priznam, preden sem vzela antibiotik, sem se še kar ok počutila. Lahko sem stala na nogah, včeraj pa me je dotolklo in sem na kavču grulila ob vsakem premiku. Dojemanje oddaje, ki sem jo gledala, pa je bilo sploh neverjetno.

Še bolj neverjetno je to, da sem si uspela pridelati dodatne bojne rane in si med kriljenjem z rokami (iz neznanega razloga) z nohtom čisto resno prerezala nos. In imam trenutno kratke nohte. In zelo porezan nos. Tako, do krvi in resnih krvavih štrajfnov po krasoti sredi obraza. Še dobro, da mi ni treba iz stanovanja. odkrivam nove načine samopoškodovanja.

Ko se spravim k sebi, grem na shujševalno. Fotr me zalaga s piškoti in napolitankami.

Pobeg

Nemirnost sproščam s pobegi, ki me pozdravijo za nekaj časa, ampak se imam na sumu, da bom morala pobegniti za dlje časa nekam v neznano. Naučila sem se sama potovati in zdaj ne morem več resno jemati družbe. Ali pa je samo obdobje?

Končno mi je uspelo pribegniti tudi do Prage. Po začetnem izgubljanju živcev s preračunavanjem možnosti prevoza do tja in iskanjem najudobnejšega ter najcenejšega, je zapiskalo sporočilo, da me tja lahko pripelje en avto. Pot je vseeno dolga, ampak je pa vsaj udobje večje. Sredi noči, ko se je avto pripeljal čez vse mičkene stopničke s funkcijo ležečih policajev, me je pričakala zelena stavba v centru mesta in dear dear friend z rogljički. Šele čez dva dni sem ugotovila, da to ni samo center mesta, ampak da se na koncu ulice odpre čudovit pogled na staromestske namesti. Zakaj tako pozno? Ker sem prvi dan bila deležna udobja hitrega pogleda na Prago iz avta in razvajanja ob dobri hrani in dobrem vinu.

Preostale dni sem se odločila za peškanje po Pragi. Namen sem sicer imela uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev, ampak sem vedno kje našla kakšno ulico, ki me je pripeljala v drugo ulico in kar naenkrat sem se znašla pred Prašno brano, v židovski četrti pri eni ali drugi sinagogi, iz oči v oči z vagino namesto Kafke, na Vaclavske namesti, pred Karlovim mostom ali pa celo kar naenkrat pred vrati stanovanja ali pisarne.

Da bo izlet treba ponoviti, se strinjamo z dobro družbo, pa tudi zato, ker me je na Hradčanih prezeblo do mačkastih kosti, na Vyšehradu pa sem že prav pošteno preklinjala praške granitne kocke na pločnikih. Vse tegobe pa so pozdravili koktejli in spanje brez motečih zvokov budilke. In tista sproščena družba, ob kateri sem se čisto pozabila sekirat, da sem mogoče komu v napoto.

Edina stvar, ki sem jo blazno pogrešala, je bila sonce. Obveščena pa sem, da je posijalo takoj naslednji dan, ko sem bila tudi jaz že na sončnem in toplem. Definitivno pa zdaj razumem, zakaj ljudje nosijo krzno. Skoraj bi si že šla kupiti nekaj krznenega za okrog vratu. Ampak nisem mogla ignorirati svojega srebrnega kompleta, v katerem sem okrog skakala kot češki ninja.

Bizarke

Imam neko čudno energijo, ki blazno privlači lunatike. Od takih, ki v pižamah tavajo po bloku in se jim zdi nujno, da se mi predstavijo, do takih, ki se za menoj derejo kaj bizarnega po ulici. Zadnje čase preventivno ufuravam slušalke v ušesih. Seveda pa se bizarke nadaljujejo tudi pri t.i. poskusih ... hmmm... ne vem česa. Tisto pač, ko ti tip hoče povedat, da bi nekaj s teboj? Od vsega, kar moram slišati, se samo še smejim ljudem naravnost v obraz, ker take količine bizark brez dobre mere humorja ne moreš prenesti. Meni draga pravi, da sem pač preveč kul, jaz pa vem, od kod izhaja moj sarkazem. Druga meni draga pa pravi: "Karkoli zagrabiš, za drek zagrabiš." Prav ima. Včasih razmišljam, da bi pogrela neko staro župo. Tisto, ki zagotavlja I will bore you to death until you die. Takrat sem bila vsaj tako tečna, da me nihče ni hotel niti pogledati. Preferiram to pred napadi lunatikov.

Zaradi aktivnega izvajanja lunatičnih srečanj, ki mi jih usoda namenja v zadnjem času, se resno bojim poti na dopust. Na destinaciji vem, kaj me bo pričakalo, in vem, da bo za cel teden smeha. Ampak pot do tja (in nazaj) pa je lahko zelo dolga. If there is god ...

Obvladljivo?

Pred dopustom sem dobila nakupovalno mrzlico: verižice, uhani, pudri, lak za nohte, perilo ... vse, česar res ne rabim nujno. Okrasila sem se kot novoletna jelka.



Neprecenljivo pa je kepanje in mižikanje v snežinke.