Končno mi je uspelo pribegniti tudi do Prage. Po začetnem izgubljanju živcev s preračunavanjem možnosti prevoza do tja in iskanjem najudobnejšega ter najcenejšega, je zapiskalo sporočilo, da me tja lahko pripelje en avto. Pot je vseeno dolga, ampak je pa vsaj udobje večje. Sredi noči, ko se je avto pripeljal čez vse mičkene stopničke s funkcijo ležečih policajev, me je pričakala zelena stavba v centru mesta in dear dear friend z rogljički. Šele čez dva dni sem ugotovila, da to ni samo center mesta, ampak da se na koncu ulice odpre čudovit pogled na staromestske namesti. Zakaj tako pozno? Ker sem prvi dan bila deležna udobja hitrega pogleda na Prago iz avta in razvajanja ob dobri hrani in dobrem vinu.
Preostale dni sem se odločila za peškanje po Pragi. Namen sem sicer imela uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev, ampak sem vedno kje našla kakšno ulico, ki me je pripeljala v drugo ulico in kar naenkrat sem se znašla pred Prašno brano, v židovski četrti pri eni ali drugi sinagogi, iz oči v oči z vagino namesto Kafke, na Vaclavske namesti, pred Karlovim mostom ali pa celo kar naenkrat pred vrati stanovanja ali pisarne.
Da bo izlet treba ponoviti, se strinjamo z dobro družbo, pa tudi zato, ker me je na Hradčanih prezeblo do mačkastih kosti, na Vyšehradu pa sem že prav pošteno preklinjala praške granitne kocke na pločnikih. Vse tegobe pa so pozdravili koktejli in spanje brez motečih zvokov budilke. In tista sproščena družba, ob kateri sem se čisto pozabila sekirat, da sem mogoče komu v napoto.
Edina stvar, ki sem jo blazno pogrešala, je bila sonce. Obveščena pa sem, da je posijalo takoj naslednji dan, ko sem bila tudi jaz že na sončnem in toplem. Definitivno pa zdaj razumem, zakaj ljudje nosijo krzno. Skoraj bi si že šla kupiti nekaj krznenega za okrog vratu. Ampak nisem mogla ignorirati svojega srebrnega kompleta, v katerem sem okrog skakala kot češki ninja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar