Pobeg

Nemirnost sproščam s pobegi, ki me pozdravijo za nekaj časa, ampak se imam na sumu, da bom morala pobegniti za dlje časa nekam v neznano. Naučila sem se sama potovati in zdaj ne morem več resno jemati družbe. Ali pa je samo obdobje?

Končno mi je uspelo pribegniti tudi do Prage. Po začetnem izgubljanju živcev s preračunavanjem možnosti prevoza do tja in iskanjem najudobnejšega ter najcenejšega, je zapiskalo sporočilo, da me tja lahko pripelje en avto. Pot je vseeno dolga, ampak je pa vsaj udobje večje. Sredi noči, ko se je avto pripeljal čez vse mičkene stopničke s funkcijo ležečih policajev, me je pričakala zelena stavba v centru mesta in dear dear friend z rogljički. Šele čez dva dni sem ugotovila, da to ni samo center mesta, ampak da se na koncu ulice odpre čudovit pogled na staromestske namesti. Zakaj tako pozno? Ker sem prvi dan bila deležna udobja hitrega pogleda na Prago iz avta in razvajanja ob dobri hrani in dobrem vinu.

Preostale dni sem se odločila za peškanje po Pragi. Namen sem sicer imela uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev, ampak sem vedno kje našla kakšno ulico, ki me je pripeljala v drugo ulico in kar naenkrat sem se znašla pred Prašno brano, v židovski četrti pri eni ali drugi sinagogi, iz oči v oči z vagino namesto Kafke, na Vaclavske namesti, pred Karlovim mostom ali pa celo kar naenkrat pred vrati stanovanja ali pisarne.

Da bo izlet treba ponoviti, se strinjamo z dobro družbo, pa tudi zato, ker me je na Hradčanih prezeblo do mačkastih kosti, na Vyšehradu pa sem že prav pošteno preklinjala praške granitne kocke na pločnikih. Vse tegobe pa so pozdravili koktejli in spanje brez motečih zvokov budilke. In tista sproščena družba, ob kateri sem se čisto pozabila sekirat, da sem mogoče komu v napoto.

Edina stvar, ki sem jo blazno pogrešala, je bila sonce. Obveščena pa sem, da je posijalo takoj naslednji dan, ko sem bila tudi jaz že na sončnem in toplem. Definitivno pa zdaj razumem, zakaj ljudje nosijo krzno. Skoraj bi si že šla kupiti nekaj krznenega za okrog vratu. Ampak nisem mogla ignorirati svojega srebrnega kompleta, v katerem sem okrog skakala kot češki ninja.

Bizarke

Imam neko čudno energijo, ki blazno privlači lunatike. Od takih, ki v pižamah tavajo po bloku in se jim zdi nujno, da se mi predstavijo, do takih, ki se za menoj derejo kaj bizarnega po ulici. Zadnje čase preventivno ufuravam slušalke v ušesih. Seveda pa se bizarke nadaljujejo tudi pri t.i. poskusih ... hmmm... ne vem česa. Tisto pač, ko ti tip hoče povedat, da bi nekaj s teboj? Od vsega, kar moram slišati, se samo še smejim ljudem naravnost v obraz, ker take količine bizark brez dobre mere humorja ne moreš prenesti. Meni draga pravi, da sem pač preveč kul, jaz pa vem, od kod izhaja moj sarkazem. Druga meni draga pa pravi: "Karkoli zagrabiš, za drek zagrabiš." Prav ima. Včasih razmišljam, da bi pogrela neko staro župo. Tisto, ki zagotavlja I will bore you to death until you die. Takrat sem bila vsaj tako tečna, da me nihče ni hotel niti pogledati. Preferiram to pred napadi lunatikov.

Zaradi aktivnega izvajanja lunatičnih srečanj, ki mi jih usoda namenja v zadnjem času, se resno bojim poti na dopust. Na destinaciji vem, kaj me bo pričakalo, in vem, da bo za cel teden smeha. Ampak pot do tja (in nazaj) pa je lahko zelo dolga. If there is god ...

Obvladljivo?

Pred dopustom sem dobila nakupovalno mrzlico: verižice, uhani, pudri, lak za nohte, perilo ... vse, česar res ne rabim nujno. Okrasila sem se kot novoletna jelka.



Neprecenljivo pa je kepanje in mižikanje v snežinke.

Pisma luni

Moje indijansko ime je zadnje čase "Laja s potepuškimi psi", luna me drži pokonci, v nogah, riti in glavi razgrajajo čebele in z vsakim korakom imam občutek, da sem stopila na ogromen boben. Telefon konstantno zvoni in piska, včasih je lepo, včasih ni. Poslušati hočem samo prijetne stvari.

Ugotavljam, da sem kljub baje strogemu frisu, čisto preveč tolerantna. Nekateri si pač privoščijo kaj čez mejo dobrega okusa. Jezna nisem, marsikdo pa izgubi spoštovanje v mojih očeh. Marsikdo ga je že izgubil.

V polmeditativnem stanju iščem izgubljeni zen in se skušam prepričati, da ni vedno vredno skakti do plafona. Čakam in odštevam dni do pobega, kjer se bom izklopila, upam, in se posvetila mižanju pred grdim ter buljila v lepo.

Mogoče prekinem začarani krog dogovarjanja s tremi različnimi (skupinami) ljudmi ob isti uri. Rabim boljši in bolj posinhroniziran koledarček.

Skrito

Z nekateirmi je tako lahko, da se v postelji ne obrneš stran, da se ponoči zbudiš samo zato, da bi se prepričal o tej bližini. Ker je vsak objem ob srečanju dolg, srčen in iskren. Vsaka beseda ostane v spominu, tudi če je iz spomina že zbežala prva skupna noč, so pa tam vse druge in vsi tisti posebni trenutki. Še vedno ostajajo pogledi, ki berejo misli, in tolažba na daljavo. Vsak dotik na koži ostane še dolgo časa in lasje kričijo po božanju še dolgo po naključnem sprehodu prstov skozi njih. Pa čeprav se skrivamo za preobleko. In samo v intimi se nežno razgrinjajo tančice skrivnosti do popolne skladnosti.

And this has nothing to do with sex.

Konfirmacije

Ko se odločim, da nekaj ni za mene in z enim škornjem na nogi med hitenjem v službo prebiram sporočilo, ki to posredno še potrjuje. Hkrati pa se sprašujem, kateri višji sili je bilo treba to, da mi pošlje še takšno konfirmacijo. Razen tisti višji sili, ki ve, da sem včasih preveč trdoglava in da ne verjamem v razčiščevanje določenih stvari. Občasno pač kaj ni usojeno in samo sprejemanje tega je en tak zanimiv proces.

Potem drugič razmišljam, kako bi bilo fino nasloniti glavo na kakšno ramo, pa pride najbolj cenjena rama daleč na okrog. In kar sama leze pod mojo glavo. Čista spročenost, nobenega predalčaknja, veliko smeha.

Potrdila pa sem tudi to, da z javljanjem na klice ob nenavadnih urah samo bleknem kakšno neumnost. Priznam, priletela sem iz sanj.

Ko smo že pri sanjah ... kaj pomenijo sanje s pljuvanjem koščic oliv? Tako žive so bile, da sem imela v ustih okus po olivah.

Sladko-grenko

Danes sem se pomirila od objemov, sreče, joka in razumevanja, morda sočutja, vsekakor pa bližine in ljubezni do nekoga, ki mora doživljati tako zoprno žalostne stvari. Skala sem samo za ljudi, ki me dovolj dobro poznajo, za ostale sem lahko brezčutna, zase sem velikokrat cmera.

Po enem letu, ko vem, da sem naredila vse, kar sem lahko in kar sem zmogla, da sem dala vse, kar sem imela, ostajajo spomini še vedno živi. Vsaka podrobnost. In včasih me raztrga od neoprijemljivosti. Danes pa je bil en dan spominov z velikim nasmeškom. Za vse dobro, kar je bilo. Za mavrico na nohtih, objem in vonj po svežem pecivu.

Cigaret, svečka, oranžne rože in spominčice.