Pink and polka dots

To dvoje me napada zadnje čase. Verjetno zaradi pomanjkanja osebnega življenja. Še malo, pa si bom kupila ceneno majico z živalskim vzorcem in opetkana šla zvečer sedet na kavo in čakat prvega majmuna, ki pride mimo. Sedenje iz varnostnih razlogov - da si ne zlomim vratu pri hoji.

Sem si pa zato skoraj polomila nohte. Od tega, ker sem si zaželela lobotomije. Koliko tipom natančno moraš rečt, da se seliš, da jim potegne, da bo treba kakšno omaro prestavit? Če so že izgubili primat pri družinskem proračunu, bi lahko vsaj nekje bili uporabni. In če mi še en omeni kabl, ko sama priklapljam TV, ga bom na gobčka. Resno? Kabl? Menda ja najdem preklemansko vtičnico.

Med dvema željama po tem, da se resnično in nepreklicno vdam lobotomiji, je posvetil žarek upanja s komunikacijo, ki že v prvem stavku vsebuje kompliment. Nekako dih jemajoče je tole. Čeprav tudi zdrava mera ljubosumja sede, ampak samo na pravi osebi. Trenutno glasujem za komplimente. Potem obljubim, da bom razbila kakšno skodelico s pikami. Najlepša se je pač izgubila in jo moram z nečim nadomestiti. Pa še znižane so bile.

O tem, da bom jutri za v službo najbrž spet oblekla roza majico, bom razpravljala kdaj, ko ne bom čepela v roza pižami in se držala za glavo.

Just some things ...

... and someone I absolutely adore.

Nekdo, ki daje besedam črke in pomenom obliko. Tole bi bilo res škoda zamuditi.

Tina welcome aboard.

Safr

Že par dni se sprašujem WTF me je uhvatilo in kje???? Čudovit teden se je začel z malo službene aktivnosti in kup prijetnih kavic predvidenih tekom tedna. No, že v službi mi je zdravje stisnilo fakiča in po čaju s prijateljico iz daljnih krajev, ki ga ne bi zamudila za nič na svetu, in prevzemu unikatne obleke za na poroko (ki je mimogrede najlepšejša na svetu, če je slučajno kdo dvomil v to), sem se zavlekla v posteljo.

Iz postelje še vedno nisem prišla. Ne pomagajo grenivkine kapljice, ne pomaga čudežni sok s 7 vitamini (po tem me je šele zvilo v želodcu), ne pomaga rdeča pesa, tablete pa itak niso moje prijateljice. Not feeling olympic at all.

Zdolgočasena sem do daska, z veseljem bi delala za službo, pa po pol ure zaspim z glavobolom, podvig sprehoda do trgovine po hrano (ker je bil hladilnik popolnoma prazen) se je izkazal za težek napor. In jaz sem tečna, če moram biti več kot en dan pri miru. Sploh, ker bi lahko šla danes v Trento za cel vikend, pa nisem sposobna.

Uradno furam safr.

Jaz te dam na balon ...

Vstajanje ob 5h zjutraj mi ni bilo nikoli všeč, ker je pač totalno glupa ura. Mogoče je bolj primerna za priti domov, pa še to običajno pridem prej ali kasneje. 5. ura pač ni moja ura.

Ampak, rekli so mi, da grem na balon, in tako sem morala vstati ob 5h zjutraj. Zaradi mene in ženskih obveznosti v kopalnici smo zamujali 15 minut. Te obveznosti niso niti vključevale ličil, ker ob 5h zjutraj pač ne vidim dovolj dobro, da bi se ukvarjala z ličili, ob 5h zjutraj sem očitno še počasnejša kot ob 6h. In ne pijem kave. Naj bo to moj izgovor. Sicer pa nas tako vsi poznajo in rečejo uro, ki je vsaj pol ure pred ta zaresno uro za odhod.

Okrog pol sedmih mi je gospod pilot že razložil, da če se bom bala, bo pač balon spustil dol in me vrgel iz košare. Ne morem verjeti, da na Štajerskem nisem dobila šnopčka za pogum ... mogoče sem samo preslabo videla, da bi se postavila na pravo mesto. No, prihodnjič bom za to sama poskrbela, če bo treba. Ker so moški hitro prevzeli moško delo, beri pripravljanje balona, sem z bratovim fotoaparatom v rokah samo ukazovala, da mora biti ploščica na sredini (ker mi je pilot tako naročil). In spraševala sestro, ki je, kar se višine tiče, še večji pusi kot jaz, če se bom usrala ali bom preživela ...

Imela je prav. Zadeva je povsem luštna in ob takšnem pilotu, kot je bil naš, se vsaka misel na strah pred višino razbline v odmevih smeha. No, pa tud moje besede, da imam mehka kolena, je hitro spreobrnil v žur za vse balonarje naokrog.

O tem, kaj se dogaja po prvem pristanku in čakanju na dovolj čisto vreme za drug polet, se boste pa, dragi moj en bralec, morali prepričati sami. Tudi jaz nisem videla čisto vsega, ker sem domov peljala dva mistra špricerjev.

Špeganje

To poletje sem dodbra izkoristila za pohajanje. Všeč mi je, še bom ponovila. Čeprav bom še kdaj v kampu pod zvezdami strmela v laptop. Pod zvezdami je lepše. Samo nekaj trenutkov je zabeleženih, ostali ostajajo v glavi, nekaj pa jih še prihaja.

Nedeljska depra

Ko prideš domov in bi kar še malo pobegnil in podaljšal vikend še vsaj za en dan. In ugotoviš, da tisto, kar imaš, ni tisto, kar si mislil, da je, in veš, da obstajajo še toliko boljše stvari, ne veš pa, zakaj bi se sprijaznil s čem manjšim.

In taka nedeljska depra povzroča, da bi spustila vse od rok in odtavala tja daleč stran. V tem trenutku celo točno vem, kam.

Vonj po domu

To je tisti vonj, ko po dolgem dolgem času prideš v stanovanje na provinci, kjer si odraščal, najdeš v predalu neke trenirčne hlače, in ko si jih oblečeš, vse zadiši po tistem posebnem prepoznavnem vonju domačnosti.Še posebej prijeten je takrat, ko od vseh sprememb v življenju in vseh mogočih stanovanj, v katerih se sicer čisto dobro počutiš, že pozabiš, kje si sploh doma.

Za razliko od vonja po domu, pa pogrešam vonj po mami. V njenem stanovanju namreč nič več ne diši po njej. Kljub temu pa še vedno najdem kakšno njeno stvar, kakšno stvar, ki jo je začela in se zdaj razvija po svoje, brez njenega nadzora. Na primer, družinska sreča je crknila, spominčice na balkonu pa še živijo. Nekje pod nametanimi bratovimi stvarmi je še vedno tista dekca.

No, ko pa iz vonja po domačnosti stopiš malo po (tokrat) praznem stanovanju, na balkonu najdeš prevernjene smeti, nezalite rože, v želji po tušu pa še izklopljen bojler. S pojenjajočim vonjem po domu sem se zvalila na domači kavč in prižgala domač TV z omejenim številom programov in se do konca večera valjala s keksi v naročju.