Vrnitev odpisanih

Seljenje zna biti težava. In pri eni od mnogih selitev sem "izgubila" eno škatlo. Pustila sem jo pri bratrancu, ki je leto in pol trdil, da je ni tam. Dokler ni naletel na njo, seveda.

Problem, pri urejanju naslednjega "domeka" je bil, da je ravno v tisti škatli počivala vsa moja posteljnina, zato sem kupila kup nove. In ker je škatla preživela marsikaj, sem se v mislih že davno poslovila od posteljnine. "Ziher je vse plesnivo, pogriženo od moljev, če ne celo miši ..." Temne misli seveda od tega, ker je škatla počivala v kleti.

Nekega žalostnega decembrskega dne (december je v letu 2009 pač bil žalosten), sem škatlo dobila nazaj. Ker je bilo to obdobje bivanja pri sestri, je škatla še dva dni ostala na terasi. Končno sem jo s strahom prinesla domov, odprla ... in našla vso posteljnino v neokrnjenem stanju (razen tistega smradu po škatli). Zadevo sem preprala in posušila, danes pa je dočakala premierno ponovno otvoritev na moji postelji.

Čista in dišeča (Ariel + Lenor) ... veselje mi uniči le to, da sovražim potek prestiljanja postelje.

Doesn't matter

Ko po nekaj kratkih virtualnih poljubih za lahko noč končno spolzijo tiste tri solze, ki so se že ves dan (postopoma, z vsako uro in novim drekom) nabirale.

And I'm feeeeeeeeeling gooooood ... odeta v jasmin.

Čeprav si zdaj želim, da bi bila na napačni strani postelje in grizla njegovo majico. Tam je vse vedno prav, mirno ... in diši drugače.

Popljuvana slovenščina

Ne, ne razpištoli me napačna raba slovenskega jezika v medijih, ampak me razpizdi ... in to prav konkretno. Fetalij me je sicer označil za harsh bastard kar se tiče rabe pravopisa in slovnice (:D), jaz pa si vzamem pravico do opozarjanja na napačno rabo.

Naj razložim eno preprosto stvar: moti me masaker slovenskega jezika, ki ga izvajajo novinarji na portalih RTV in 24ur (in še kje). Ne motijo pa me pravopisne napake na blogih. Jasno, tisti, ki spremljajo moje pisarije, lahko vidijo, da se tudi sama zmotim. Tovrstne napake na blogih so pač odraz posameznika in njegovega načina izražanja (pa če slovnico in pravopis obvlada, ali ne). Tako preprosto. Kaj bo naredil, je njegova stvar. Seveda pa povem, če je kaj narobe (oziroma če me kaj zares zmoti). Ali kot pravi neka FB skupina: tvoje pravopisne napake popravljam, ker te imam rad. Na blogih so mi napake in določen stil pisanja pravzaprav všeč. Ni mi všeč, da je vse po reglcih, ker se tu pač izraža dejansko stanje slovenskega jezika in način uporabe. V glavnem zadeva, primerna za podrobno analizo (narečja, govorica mladih, izražanje takšnih in drugačnih družbenih skupin).

Včeraj pa sem se krohotala, ko sem videla članek o novi oddaji na TV Slovenija, ki bo govorila o pravopisu in slovnici, pa se je novinarju/novinarki v članku malo zataknilo. Kar me jezi, je to, da sem še v vsakem časopisu ali reviji našla vsaj eno pravopisno napako. Kljub lektorjem. In ja, vem, kako je, ko v enem dnevu prebereš, napišeš in popraviš 100 in več strani. Vsi smo zmotljivi. Vendar po mojem prepričanju, napake v medijih pač niso sprejemljive. Pika. Konec. Vprašam se namreč, kakšen odnos imajo novinarji do slovenščine, ljudje do svojega prvega jezika, če z njim počnejo takšne grdobije. In to javno! Ne samo, da se zatipkajo in spregledajo nekatera pravila (kot je naš ljubi rodilnik, vejice in pridevniki), ko jih ljudje opozorijo, jih niti ne popravijo. A je tako težko vzeti v roke pravopis, slovnico ali slovar?

Da niti ne začnem o katastrofalnih prevodih ;)

(pre)blisk

Dandanes je urna postavka za študentska dela tako nizka, da si še riti ne moreš obrisat s tistim denarjem ... kovanci bi najbrž bili boleči.

Magic

Črna črta nad očmi, mi je kot ščit pred iskrami iz tistih črnih oči. Objem je tako topel in močan. Potem pa naenkrat začutim nežen dih na vratu in se stopim. Presenečena nad dihom, presenečena nad topljenjem. Presenečena nad tem, da še vedno ne vem, kaj se dogaja v tvoji glavi. Presenečena nad tem, da sem le pomislila nate, pa si se spet prikazal.

To nisem jaz

Grizem, ko se počutim ogroženo. In režem z nohti.

Pravzaprav pa res pogrešam galebe in sončne zahode.

in mogoče čisto malo še spanje na napačni strani postelje.

Kdor išče, ta najde

Moje nomadsko življenje preteklih let (in stalno seljenje od doma, k mami, sestri in nazaj domov v zadnjih mesecih) je pustilo resne posledice na moji organizaciji. Pojma nimam, kje je kaj.

Tako sem se končno spravila k učenju in pozabila, kam sem dala markerje. Ni učenja brez markerjev! Zbloda zblojena kot sem, sem jih celo sanjala. In po treh dneh našla. Kje? Kako? Tako, da sem na glavo obrnila vse škatlice, predale, omaro z zapiski (ja, celo omaro rabim) ... na koncu pa sem jih našla v škatli z mojimi dragocenimi fukiš-elegantnimi peep-toe čevlji. Shranjene v prozorni škatlici, skupaj z ostalimi kuliji (in plonkci), ki sem jih pogrešala.

Vmes me je našel tudi hare krišna, ki mi je prišel zvonit na vrata in mi v roke potisnil tri knjige, ki jih je menda prebral sam Einstein (če je to bral Einstein, sem jaz bicikel - ampak, vse je relativno, nič ni absolutno, kajne). Seveda mi nič ni bilo jasno, ker sem ravno v glavi razglabljala o tem, kako luksemburščina, ki je evropski jezik, še vedno naj ne bi bila zapisana, temveč le govorjena.

Našla sem tudi bolj ali manj vse odgovore na vprašanja, ki so mi še manjkali. Torej imam zdaj vse potrebno za učenje. Samo pomnilnik letnic mi še vedno ne dela. Ampak, če mi karkoli zgodovinskega ne bo jasno, lahko grem k sosedi.

A kdo ve, kako se čas ustavi?