Enkrat povem

- Šuška, tokrat imam slabe novice. Markerje imam zelo povišane.
- Pa že vedo zakaj?
- Pravijo, da se nič ne vidi. Samo, da ne bom več dobivala injekcij, ampak infuzije.
- Oprosti, samo me res zanima, kaj so spet zgrešili. Ker veš, da je bilo vedno, ko si imela povišane markerje, nekaj hudo narobe, pa so rabili vsaj dva meseca, da so ugotovili. (In vsako leto enaka zgodba: poslabšanje v maju/juniju in potem oktobra ugotovijo, kako kritično dejansko je.)

Kar bruhnilo je iz mene in dreku sem rekla drek.

Včeraj sem se prvič v šestih letih zlomila pred njo. V javnosti. Če me ne bi vlekla v nakupovalni center in mi hotela kupiti kar vse, se ne bi. Najbolj me razpizdi to, ker vem, da črpa iz mene, jaz pa ne vem več, kje še naj črpam, da bom lahko dajala.

Pri hrani več ne pazi dovolj, spet pije alkohol in kavo, pravi, naj ji pustijo tisti cigaret za živce ... jaz pa sem nehala pizditi.

Ideje izpod odeje

Podarim vretenca med lopaticama, ki so narobe obrnjena, ker jih preprosto več ne morem prenašati. Včeraj po sprehodu, ko sem se skušala skloniti in knjigo postaviti nazaj v stojalo pred antikvarjatom, me je slučajni mimoidoči gospodič ob mojem bolečem piskanju spomnil, da moram na masažo.

Masaža pa stane. Vsaj navadne smrtnike, mene malo manj, ker imam masažersko familijalno ozadje. Ampak je treba priti na Štajersko. Ob trenutni finančni zagonetki pa je to precej zakomplicirano, ugotavlajm. Ugotavljam tudi, da je pri nas vsa dobra volja državljanov zastonj. Recimo: redno zbiram zamaške, recikliram smeti, brskam po vrečkah, da ločim steklo od emabalaže ... pa s tem nič ne zaslužim. Ha! Opazila sem celo odsotnost možnosti vračanja steklenic v bližnji trgovini (ali pa je vsaj nisem zaznala). S tem promoviram rešitev sosedov Hrvatov pri vračanju plastenk v trgovino in kasiranju tistih nekaj kun. Ker recimo, to bi zelo koristilo bodočim bivšim delavcem v Muri (in že bivšim iz bivšega IUV ter ostalih). Kvazi delna ukinitev monetarnega plačevanja - po principu: jaz tebi 2 plastenki, ti meni kruh (v mislih imam kvaliteten ržen kruh). Vprašanje, kako bi, v super izgledajoči prihodnosti "vedno več brezposelnih", potemtakem onesnažili svet.

Morda imam pač dan črnih scenarijev, nisem pa edina, ki misli, da svet strmo drsi navzdol (v sam srž pekla, bwahahaaa). Tisti na vrhu, ki se smehljajo v kamero, ko govorijo, da bo treba delavce, žal, odpustiti, bodo drug drugemu ritolizniško jedli govno, ostali pa bodo, milo rečeno, krepali kot muhe. Socialno, mentalno in fizično.

Če mi še kdo omeni, da s študentskim delom pljuvam v lastno skledo, ter da naj si čim prej uredim pokojninski sklad, ga prav nič šarmantno sunem v zadnjo plat (morda pa tudi v betico). Ker, prvič, rabim pejneze/keš/denar, drugič, bom krepko pred možnostjo za upokojitev veselo krepnila. Ne vem pa še, če od lakote, ali od starosti (in če me bo našel kak dobrohoten prijatelj, ko se mu kak teden ne bom javila na telefon, ali me bodo prej požrle mačke).

Se vam je že kdaj zgodilo ...

... da vam je nek osebek pripovedoval nebuloze, pa kar ni utihnil, vam se pa niti slučajno ni ljubilo razlagat, da govori nebuloze, ker tako in tako ne bi razumel. In vam je nato, ko ste ga že konkretno čudno gledali, razložil, da ima on neizpodbitno prav in vas vprašal, kaj vam ni jasno.

Edina stvar, ki mi ni jasna, je to, zakaj še ni štrika napeljanega, da bi se obesila in končala te muke.

Čutim jesen

Ker je tako hitro tema. Ker večeri postajajo vedno hladnejši. Ker se stvari spet spravljajo v nek vsakdanji tok in ker sem malo zasanjana. Kot sem vedno v zadnjih poletnih dneh. Ker včasih že komaj čakam, da noge zavijem v dekco na robu postelje.

Najbolj jo čutim, ker se vrača Petrarca. Ker sem ob mailu s poljubčki, poslanimi preko oceana, obrisala dve solzi z vek. In potem se mešajo občutki. Eni prihajajo, drugi odhajajo. Odhajata dve moji srci ... jaz pa ostajam. Ker sem se tako odločila. In bom spet sprejemala odločitve, se praskala po glavi, pila kavo ob šestih zjutraj in zvečer prižigala majhne lučke na oknu.



Čutiva jo tudi midva, ki se nekako želiva spet srečati. Datum sva že določila ... po dolgem usklajevanju, kje je kdaj kdo, sva ugotovila, da na isti datum prideva nazaj v Maribor. Čeprav nama v Mariboru nikoli ni tako lepo ... kot bi hodila nazaj v preteklost.

Katastrofa

En dan in cel kup stvari: dve šokantni novici, slučajno razkritje prikivanja, soočenje z dejstvi in nekaj krutih besed ter posledično odkritje, da sem le imela prav (in spet v zadevi, za katero sem si želela, da bi se motila). Kreganje, razočaranje in tolčenje po glavi.

Nakar mi za lahko noč zobna pasta pade v odprto wc školjko. V tisto odprto wc školjko, ki sem jo sama tako pustila, čeprav tega ne maram. Hvala bogu, sem obe zobni ščetki prej ujela, ker teh pa trenutno nimam na zalogi.

Prisežem, da so mi lasje odfrčali iz trdno spete fige.

Nova teorija

Vsi vemo, da so kavalirji in vitezi izumrli. Ostali so samo mamini sinčki. Zdaj pa naj verjamem Darwinovi teoriji????

Oda filofaksu

Niti ne.

Bolj kot poslušam zgodbe kolegov in dodam še kakšno svojo, bolj sem zamerljiva do faksa in predvsem do oddelka za prevajalstvo. Najprej so nam vsem, in to kar sredi poletja, poslali položnice za plačilo absolventskega staža. Seveda še nihče od nas ni vedel, kaj bo storil. Rok za plačilo položnice je bil natančno en teden. Tisti, ko nas je bila večina na oddihu. Zaradi neplačila položnice, so nam zablokirali informacijski sistem, kjer se prijavljamo na izpite.

Ko smo to končno rešili in so se ljudje prijavili na izpite za zaključek 1. stopnje po Bolonjskem sistemu, je nekaterim noč pred izpitom prijavnica na lepem izginila. Zakaj? Zato, ker se nekaterim profesorjem preprosto ni ljubilo vnesti ocen pravočasno. Niti toliko pozorni niso bili, da bi potem, ko jih je eden od študentov opozoril, vnesli ocene še ostalim "pozabljenim" študentom. Te študente so zjutraj, ko so prišli na izpit, preprosto odslovili. Sama vem, da sem profesorico, ki me je učila izbirni predmet, večkrat prosila, da mi pravočasno vnese oceno in kreditne točke. Tudi tukaj se je zapletlo. In kdo je hodil na faks in lepo prosil, če se to da urediti? Jaz. Ker sama v VISu nisem imela dostopa do pravega predmeta, sem morala v tajništvo, da je tajnica vnesla pravi predmet - kljub temu, da sva to delali že v začetku šolskega leta, ko sem se prijavila k izbirnemu predmetu.

Priznam, zaradi vseh mogočih sprememb, ki so se dogajale čez leto, še sama ne vem, kaj točno potrebujem in česa ne, zato sem jo včeraj, ob najinem zadnjem srečanju, vprašala, če je zdaj vse v redu, ali moram še kaj popraviti. Odgovorila mi je, da bom videla v ponedeljek. V ponedeljek imam izpit! Izpit, pri katerem me lahko odslovijo, če ni vse v najlešpšem redu, čeprav bi naj bilo, saj sem se le lahko prijavila na izpit. Dodatne neprijetne občutke imam iz razloga, ker so mi nekatere predmete morali priznati še iz prvega letnika, ko sem padla iz starega sistema v bolonjski sistem.

In mimogrede sem včeraj, ko sem srečala par kolegov, ki so prišli do ustnega zagovora prvega dela diplomskega izpita, in jih povprašala po diplomskih seminarjih, dobila vsaj 3 različne odgovore. Število seminarjev, ki jih moramo oddati, je neznano, postopek pa ima prav tako vsaj 3 verzije. In nikjer nič pametnega ne piše. Tudi ustni zagovori izpita niso potekali ravno sanjsko. Od tega, da so kolegico hladnokrvno odslovili, ker je prebrala samo 5 knjig (ok, na tem mestu bi jaz lagala), do tega, da za super znanje dobiš 7, ker ocen pa že ne bodo zviševali, in tega, da oceno znižajo iz 8 na 6. Pri tem me moti predvsem to, da za znanje nisi nagrajen, medtem ko si za nepopolno znanje takoj kaznovan.

Napaka je bila kakopak že pri pisanju esejev. Nekoč nekje je bilo rečeno, da bosta na voljo 2 do 3 naslovi in da se piše 2 šolski uri. Zdi se, da je to veljalo le za angleščino, ker pri francoščini je bil naslov le en. Tudi število besed ni natančno določeno. Pravzaprav je vse skupaj uganka, dokler ne pridemo na izpit. Torej ne vemo števila besed, koliko časa imamo na voljo in koliko bo naslovov. In ja, pred takim izpitom je treba to vse natančno opredeliti. Zakaj? Zato, ker je bilo tako rečeno, zato ker je v igri velika mera živcev (ki se poviša, če ne veš, kaj se dogaja in če te zajebavajo) in zato, ker bi naj bil to zaključek študija, do katerega smo prišli z veliko težavami, ker smo bili poskusni zajčki.

Pa če povem še to, da sta bila prva dva roka diplomskih izpitov skoraj prazna, ker so v tem času še tekli roki za zaključek letnika, nekateri študentje pa sploh še niso imeli pregledanih diplomskih seminarjev.

Tokrat mislim, da smo si študentje res zaslužili počitnice, ker ni lahko delati, če se vsak dan šolskega leta nekaj spreminja, pa slučajno pozabijo obvestiti. Medtem ko bi profesorji lahko sedeli v svojih pisarnah in se že enkrat odločili, kaj bi radi. Aja, ampak potem bi nam morali priznati, da smo sposobni napredovati. In morda bi naš najsposobnejši študent dobil pravično oceno. Ampak je to nemogoče, ker boli, če si priznaš, da te dvaindvajsetletnik pelje scat v razgledanosti, trudu in sposobnostih.