Nedeljsko

Večino dneva sem si želela, da bi lahko pobegnila iz lastnega telesa, ki je po vikendu ponočevanja omagalo. Staram se, slabo prenašam neprespanost, če k temu dodam še alkohol, sem pa res samo še za staro šaro.

Kakorkoli, druženja je bilo veliko na raznih dogodkih in prireditvah in seveda na zabavi. To, da sem človek, ki mu ne ustreza ravno veselo spoznavanje vsega živega folka na mega fantastičnih dogodkih, kjer se itak ne moreš pogovarjat, je že znano. Sem pa ponovno pokapirala, zakaj. Ob raztiranju ljubljanske malomeščanske wannabe scene, kjer se ve, kdo je čigav otrok in je že zato povzdignjen na višave, ki jih verjetno niti ne razume (ali pa sem jaz tako naivna), sem si skoraj bruhnila v usta in po objemanju srčnih gospa, ki vedo, čigav otrok sem jaz, pobegnila v topel dom.

No, ni vse grdo in ni vse zoprno. Včasih prav zato naletim na kakšne tople, inteligentne, razgledane in iskrive ljudi. Samo vse narejeno in hinavsko me odvrne od vsega.

Pripelji sonce nazaj

Ni še čisto jesen, tista klasična, ampak tak siv prehod, ki stiska za grlo in premoči skozi vse čevlje. Prehod iz sandalov v balerinke bi še preživela, noge pa jokajo ob tiščanju v nepremočljive pete.

Ob poznih popoldnevih, ko dan ugaša, si namesto piva in družbe zaželim čaj in objem. Poletne oblekice, ki še visijo na sušilu, čakajo potovanje v vakuumske vreče, kjer bodo prezimile do naslednjih toplih sončnih žarkov. A je sploh bilo poletje? Nekaj se ga spomnim, ob sedenju na terasi v roza oblekici in sramežljivih pogledih. Jesen prinaša kisla jabolka, v katera bo treba ugrizniti, pa mi prav nič ni do tega. Se pa veselim trenutka, ko bodo drevesa odvrgla listje in bodo povsod ležale iglice kostanjev. Prvič, odkar živim v Ljubljani, imam občutek, da je to res eno močvirje, razmočeno od dežja in sivo od megle in smoga. Morda pa ima še kakšnega asa v rokavu. Sladki poletni trnutki pa bodo ostali v mehurčku, da mi bodo greli noge v hladnih dneh, ki prihajajo.

Gnezdenje

Nekatere stvari pridejo počasi, po korakih in te vseeno presenetijo, in a good way. Do te mere, da kričim "Cela sn srečna". Včasih s prsti drsim po obrazu, samo zato, da se prepričam, da je vse to res. Prava količina motenega, prava količina sladkorja, prava količina glasnega smeha in tihih smehljajev. Potihoma nastajajo najlepše zgodbe.

...

Ob napadih smeha in dobre volje (yes, bitchy me is smiling a lot), imam občutek, kot da je v resnici vse v redu. Dejstvo, da ni, pač uspešno ignoriram in gledam naravnost naprej v sonce. V vmesnem času pa se spet za prevlado prepirata glava in srce. Smanji doživljaj. Srce zmaguje, ker poletje je pač takšno, da bi se pri vseh odločitvah, kot ta pravi adrenaline junkie, zagnala na glavo v prepad in od užitka kričala ob prostem padu. Z lažjo v glavi, da me v resnici spodaj čaka velika puhasta postelja z dišečimi belimi rjuhami. Mogoče pa me res. In tisti objem pred spanjem, ki bi me premamil.

Iz stanja modric so se noge preselile v stanje komarjih pikov. Vztrajam pri daljših oblekcah, da ne zmedem še kakšnega nedeljskega pijančka v gostilni za cesto, ki kriči za menoj. To sem si zares vedno želela.

Manjka mi morje, sonce, slamnik in vonj po kremi za sončenje.

Pred sanjami

Utrujeni deževni popoldnevi naredijo skomine. Med dremanjem se zbudijo neki polpretekli ali pretekli trenutki. Rjuhe dišijo samo po mehčalcu, v misli pa se prikrade lesk grško olivne kože in mandljevih oči. Zapletanja las v strnišče brade, ovijanje v roke in bežnih poljubov na ramena. Realnost prihrumi s piskanjem in nesmiselnimi vprašanji, na katera lahko samo kričiš Vprašaj strica googla! in pomendra sanjarije. Včasih je bolj zdravo zapeljati v kak prepad. Čeprav je neverjetno videti na osebi, kako je od počutja in navihanosti odvisna barva oči.

Sprejemanje resnih odločitev je na točki 0 in v resnici se sploh ne sekiram. Poletje je (bilo) tukaj in spet ne bom kazala nog, zahvaljujoč nerodnosti in ruženju po skalah. Bom pa iskala tihe mirne trenutke, ko mi ne bo treba odgovoriti na nobeno vprašanje. Na zasebna itak odogovarjam po navdihu in večinoma z namrgodenim frisom. Morda me zato vsak tlači v svoj kalup in misli, da z veseljem poslušam razne analize. V resnici mi dol visi, samo vljudna sem. Včasih kdo kaj navrže, s čimer dejansko zadane žebljico na glavico, sicer pa je mlatenje prazne slame. Je pa čas dobro izkoriščen za razmišljanje o življenjsko bolj pomembnih stvareh - barvi laka za nohte in večerji.

Ta zgodba bo še napisana

Ali nekaj takšnega mi je zadnjič rekla prijetna gospa s katero sva trknili s kozarci in se nasmejali lepim spominom. Zgodba sicer še ni dozorela, je pa dobila krila moja želja. In partnerja v zločinu dobrovoljnosti. Delaj dobro, pusti živeti in ne sprašuj stvari, na katere odgovora v resnici ne želiš slišati, so moji ljubi stavki. Včasih se še sama spotaknem ob njih, drugič me čez njih vrže prijateljica Karma, potem pa se mi z možem Murphyjem krohotata. Skoraj tako bizarno kot kak francoski film.

Ko smo že pri kolegici Karmi. Čisto sem presenečena, da mi v zadnjem času ni namenila nobene poplave v stanovanju, ko pa sem bila vendar občasno družbeno koristna. Mogoče mi jo bo zdaj. Za češnjo na vrhu sladoleda, na katerega sem alergična. Sploh pa se mi zadnje čase takšne mini željice, v resnici nepomembne, čisto lepo izpolnjujejo. V utrujenosti mi gospa usoda ali pa prijazni ljudje namenijo čisto preveliko sobo z belimi rjuhami, veliko kopalnico in prostorno teraso. Samo tisti dve veliki želji, zaradi katerih se včasih počutim malo prazno ... samo na dan, ko se za v službo oblečem kot za aktivno preživljanje prostega časa ... ampak čisto malo. Čisto malo se zaletijo velika pričakovanja v realnost. Do tistega občutka - ups, sej kul, sam daj mi en viski, da se streznim.

No ups, računalnik se je skuhal, time to go.

Teden blesavih

Ne polagam sicer prevelike vrednosti na horoskope, ga je pa fino prebrati vsake toliko. Za preventivo, če je luna. Ker luna dela čudeže na ljudeh. Vem, ker sem pred luno sitna za znoret. Ta teden pa je bil baje ples planetov. Ne, nisem ga videla, ker sem bila cel teden zabubljena v pisarni s tono dela in sem zvezde videla od utrujenosti. Upam, da je kdo zasledil kak lep pojav na nebu in užival ob njem. Skozi dež in oblake. Saj je bilo tako vreme, a ne?!

Kakorkoli že, ta ples planetov je očitno izdatno vplival tudi na vedenjske vzorce tlačilcev zemlje. Prisežem pri Nevemčemu, da sem slišala blesarij, ki so do konca leta zapolnile normo. No, tudi sama sem pribila kaj brihtnega. Med drugim sem imela malo glasnejši in ostrejši izpad na banki, kjer se je gospa skrila pod mizo, med hruljenjem o fikusih namesto zaposlenih pa se je od srca nasmejala. No, ji ne zamerim, ona pač ni nič kriva v tem primeru in je celo nekaj dala od sebe. Nehote sem sicer še grdo gledala gospo v trgovini, ker je med opisanim izpadom in prižiganjem cigarete minilo čisto preveč časa. Ki sem ga preživela v vrsti do blagajne. Za vse, ki so nehali kaditi - najboljši je pa tisti cigaret, ko se razkuriš do daske, se zdereš, rešiš zadevo in prižgeš. Še vedno jih bom sicer preventivno grdo gledala naslednje pol leta, ampak ok. Ti ljudje na bankah očitno ne funkcionirajo drugače kot da se dereš na njih.

Sem pa sicer potrdila dve tezi. Da me imajo ljudje za ful bolj zajebano kot sem in da se jim zdim smešna, ko se zares razjezim. Ergo, zgledam stroga, ko sem vesela, in zgledam smešna, ko sem jezna. Moja obrazna mimika je očitno prizadeta. No, ker bi očitno marsikdo rad videl moj jezen obraz, naj pride z menoj na Štajersko ... aja, ne, tam samo vzdržujem raven alkohola v krvi do indiference.

P.S.: Vljudno prosim, da vse morebitne zatipke mirno ignorirate. Moji prsti so menjali tipkovnico in ne najdejo pravih črk. Čisto sem razvajena od črkovalnikov. Priznam.