Ne sanjam

Mazohistično sem zaključila poglavje. Pihnila v hišico iz kart. Danes je očitno bil zadnji dan bljah bljah bljah stvari, ki sta ga moje telo in um prenesla. Po vrhu vsega sem še barvo spremenila. Počutim se, kot bi dobila nazaj življenje. Vem, da nekaj čaka za ovinkom, a tja bom stopila šele, ko se spočijem na slovenski obali. To bo prva faza počivanja. Prej moram še malo na Lent in potem na Festival Ljubljana. Da zamujam Gotan Project, si ne bom nikdar odpustila, bom pa nadomestila s čem drugim. Za malo baleta v spomin na stare čase sem že pripravljena ... samo karto še moram dvigniti.

Nocoj si bom privoščila še malo ljubljenega ... že sinoči sem sanjala, da sem celo plačo zapravila za knjige. Ne morem se spomniti naslova zadnje knjige, ki sem jo v sanjah kupila. Vem le, da je bila v francoščini in da je bila zbirka pravljic. A je mogoče, da že v sanjah prevajam? Ali pa je moja podzavest pametnejša od mene?

Pogrešam Ljubljano, velika očala in sprehode po mestu. Tam je lažje pobegniti.

Nočna

Sredi noči (ok, če bi danes imela namen žurati, bi se to komaj dobro začelo; ampak se v nadaljevanju stavka opisana zadeva ponavlja že predolgo) sedim z razbolelo ritjo pred kupom zapiskov, za katere je celo življenje prekratko, da jih predelam. Očitno. Družbo mi dela pikapoka, ki se igra v kupoli kuhinjske luči in malo pade na tipkovnico pa spet poleti proti zaletavanju v luč. Jah, tudi jaz, s prvim (po dolgih letih) kontracepcijskim PMS-om in napihnjenimi in razbolelimi joškami (do not touch my nipple - the boob will explode right into your face), bi se zaletavala kam. Predvesem, ko že stotič osvežim stran našega posranega oddelka, pa še vedno ni rezultatov pisnega dela. O tem, zakaj že drugič delam ta izpit, medtem ko sem francoščino razturala v prvo, raje ne razmišljam ... več.

Bolj razmišljam o novem laku ciklamne barve in o tem, kako si vsako noč v postelji naredim prostor še za eno osebo, za katero se pravzaprav ne spomnim več, kdaj je dejansko nazadnje spala z menoj. Tudi o tem, zakaj za vraga se že enkrat ne odločim, čeprav odgovor že poznam. Samo preverjam. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da je mehurček končno počil, pa zdaj bolj boli, kot je bolelo prej. Kar bi bilo po eni strani lahko logično. Logično je dolgočasno.

Ne pozabi

Shranjen bodi Človek-ne javi se, je rekla, ko je že tretjič naletela na klic iz nepoznane cifre, a od enakega človeka. Le tako lahko potem uporabiš še drugo pravilo in v skrajnem primeru še amandma na drugo pravilo. Utišanje telefona in rdeča tipka.

Piiifffffff

Mi je šla para iz ušes prejšnji teden. Vsak se je spomnil nečesa bolj neumnega. Malo se mi še danes pozna. Ali pa je to spet od začetka. Ignorance is a bliss. Čeprav imam malo popraskane členke, ker sem v spanju očitno nekoga na gobec. V realnosti bi bolj pasalo.

But he gave me love, love, love, love, crazy love ... and an ice-cream. Ovire kljub temu še obstajajo.

Blokada

En kup osnutkov, veliko nezadovoljstvo, samokritika, ne morem pisati.

Smešno, ravno 36 esejev bi morala napisati. Meni pa dol visi. S čimer se ne morem sprijazniti. Širim napačen del vokabularja.

Razčesnila bi si glavo, da bi jo lahko potem nazaj sestavila. Pa nisem iz risanke. Jamranje me še najbolj razkuri.

Zadrti slovenci

Včeraj smo gledali tekmo skupaj z Američanko, ki jo imamo na obisku. Lepa punca, dober smisel za humor, živahna, razgledana. Zato sem se med tekmo dvakrat izneverila naši ekipi (Handanović pa meni in o tem se bova še pogovorila), da sem revici osamljeni v navijanju za ZDA pomagala pri veselju. Ker smo tekmo gledale zunaj, so se petelini tam okrog hoteli peteliniti. Žal so nabasali na gručo žensk, ki so izkušene v utišanju. Na koncu se je celo našlo nekaj ljudi, ki so ji ponudili roko v znak zadovoljstva z rezultatom.

Ne pozabimo, da bi naše lahko ZDA včeraj konkretno namahali.

Po pečenju bureka, učenjem osnov line dancea na Achey Breaky Heart, šampanjcu z jagodami in dveh urah urejanja (štiri babe en tuš), smo se spravile žurat. Naj na tem mestu omenim, da bi se v vsem tem času morala učiti, pa se nisem. Premetavanje omare je izpljunilo dve obleki, v katerih sva dve udeleženki kazale noge. Zraven obule visoke pete, za čez pa vzele jope/jaknice. Karl Lagerfeld bi bil ponosen na naju. Drugi dve sta imele hlače in seksi tope, pa seveda visoke pete.

A zadrti slovenčki pa so mislili, da so prišli na razstavo. Slučajno smo opazile, da je večina ostalih babnic v hlačah, zaprtih majicah, nasmehe pa so verjetno izgubile v prvem razredu. Res sem že pozabila, da so ženske v oblekah pri nas lahke. Drugič bom računala za gledanje. Neverjetno je, da je lahko urejenost tako grobo izenačena z ... čem že? nečim, kar nima nič skupnega z urejenostjo. Poleg tega, da je vljudnost slovencem tako in tako španska vas. Potem pa se še drznejo pritoževati, da je pri nas premalo urejenih žensk. Pa saj se ne moreš niti primerno uredit, ne da bi te napadali, gledali kot razstavnega konja, ali te obtoževali, da se delaš fino.



Kmetom sicer prepuščam kmečko logiko. Meni je pa moja luba lepo razložila, da sem popolna in da celo poletje ne smem zakriti nog. Sej ne, da sem imela namen.

Šlik šlak (šlekapac)

Moje zdravje je spet udarilo. Tokrat zelo neprijetno, boleče in s tendenco ponavljanja teh težav. Navdušena sem. Predvsem zato, ker vem, da lahko pozneje v življenju pride do zapletov.

In po pogovoru z zdravnico pridem domov, pa naš fotr celi pameten pove, da jem premalo sadja in zelenjave (kar je razlog za vročino, za mozolje, za suho kožo, za vneto grlo, verjetno tudi za zlomljeno nogo). Mati pa udari na plano s kremicami. Da ne bi o tem, da je eden od njiju pozabil, zakaj sem sploh šla k zdravniku.

Trikrat lahko ugibate, kdo je popenil. Resno, včasih se vprašam, s katerega planeta sta ta dva bisera. Kar sicer ne pomeni, da ju ne spoštujem ... samo tastarim je pri določeni starosti očitno res treba vse razložiti. Večkrat.