Konice prstov me srbijo, da bi napisale nekaj s pomenom, in hkrati zaledenijo, ko se dotaknejo tipkovnice. Trema pred odprtjem tega lista in pričakovanji? Vera v to, da pisanje svojih misli še ni mrtvo in da se vse da. Ali kritika, ki pride z delom? Obvladovanje stereotipnega poniževanje vsega, kar bi lahko bilo dobro.
Razum mi pravi, da potrebujem usmeritev, načrt, terminski plan in tematska izhodišča. Emocio pa pravi: "Wtf? Nekje si pa lahko privoščiš svojo svobodo." Razmišljam, da bi vse to spet postal nenadzorovan skupek dnevnih ali tedenskih izbruhov, navdušenja in razočaranja, ali preprosto tiste potrebe za razgibavanje prstov.
Po drugi strani pa ... ali si upam napisati? Ali se da napisati nekaj razumljivega pri možganih, ki prehitevajo prste in povzročajo izpuščanje črk, besed in stavkov. V teh časih tako hitro padeš na vislice. Toliko je repov, na katere se da stopiti, da bo vedno kakšna mačka zaječala od bolečine, v momentu pozabila na človečnost in bonton ter spraskala vse, kar se spraskati da.
Hm, kaj bi dala, da bi znala predvideti prihodnost in še pravočasno pobegniti pred plazom groze. Ker grozo že sedaj ob marsičem začutim v kosteh. In si želim, da bi si ljudje s kančkom dobrega, razumskega in predvsem dobronamernega lahko ustvarili svoj peskovnik, iz katerega bi na negativce, ki se plazijo kot mali PMS-jasti minjoni, metali rožice. Recimo temu filozofija dobrega, ker hipijevski froc s težavami s sprejemanjem realnosti se ne sliši zaupanja vredno.
