Dan za slabe odločitve

Pride obdobje, ko ti je od vsega skupaj slabo, čeprav na nič ne moreš pokazati s prstom. No, lahko, ampak se slepiš s pozitivnim razmišljanjem. In da bi si dan malo popestril, se odločiš za korak, ki se ti v tistem nerazsodnem trenutku zdi blazno pameten, da potem le ugotoviš, da je s tem šel še zadnji košček energije.

V tako pokronanem stanju utrujeno sedeš na balkon in si zaželiš, da bi lahko spil kozarec viskija, za mirno noč. Da vse le ni tako hudo, pa mi pove ena prava odločitev. Mogoče pa moja glava deluje tako, da mora žarnica (med tuširanjem) crknit, namesto da bi se prižgala. Svet sploh ne šteka romantike za enega.

Greje me

Še vedno veselo vzklikam, da sem konec septembra v kratkih rokavih in grbančim nos v smeri proti soncu. In naj še pogreje moje kosti, preden me spet povoha tisti zimski mraz. Kljub temu sem si uspela kupiti novi zimski klobuk in nekaj odolgorokavljenih majic, predvsem zato, ker sem morala spakirati raznoraznih cunj za cel teden in sem v ta namen izpraznila še cimrino omaro. Pozabljam, da po poletju maširanje v krilih za mene ni več najudobneje, čeprav me je vlačenje kavbojk na rit skoraj ugonobilo in sem skrivaj izkoristila en dan za športne zračne in široke hlače. Ob nakupovanju pa sem se čisto slučajno videla v ogledalo, oblečena v oprijeta oblačila, in se malo stresla od groze. No, projekt rejenje bo očitno bolj uspešen v kakšnem drugem obdobju, zaenkrat me kap zadane že če kdo pogleda za menoj in ob tem ne pomisli, da bi me pa le malo nahranil.

Navdušuje me tudi dejstvo, da se niti ob polni luni ne sekiram, stresiram in živciram. Vi kar izvolite, jaz sem v obdobju zena. Me ne zanima. Najgroznejša stvar, ki se mi je zgodila, je ta, da jutri odpade joga. Vse ostalo je mimogrede ali kr neki. Skrivam šušimama sindrom in se obnašam kot zasanjan otrok, ki je prepričan, da se v največjem mrazu da loviti metulje.

Ker pa otroci načeloma niso kadilci, imam že nekaj časa v glavi, da je mogoče dovolj te razvade. Če sem se odpovedala kavi, filanim paprikam in čokoladi, moram iz dna duše potegnit še trmo za to. Naslednji korak je odločanje, kdaj po tisti "danes". Zaobljube so za pussyje.

Male in velike zmage

Tako se v mojem življenju dogaja, da takrat, ko se najbolj trudim in sekiram, se nič nikamor ne premakne. Potem zlobiram, se sproščeno naslonim nazaj in opazujem, kako stvari pridrvijo v moje življenje, ali samo pomaham tistim mamiljivim, a trenutno nedosegljivim, v slovo. Od dne, ko sem se odločila nagnati sospalca oziroma od dne, ko je prostovoljno odšel, se k meni vračajo pozitivni preobrati.

Začela sem z odganjanjem bakterij, ki so se naselile v moje telo. Brez zdravil, samo s skrbno izbrano hrano. Odšle so takoj, žal pa so na moji koži pustile srbeč spominek, ki tudi čaka na izginotje. Izbiram kirurga za manjši poseg, vmes sem uspela diplomirati in čakam na sanjsko službo, da me poišče. Prva prijateljica se je poročila, druge se selijo k tipom ali se z njimi razhajajo, tretje pa pakirajo kovčke za življenje v tujini. Moja najljubša pa mi še vedno nudi topel domek za veselje in ramo za žalost, kar je neprecenljiv privilegij. No, tudi moja kuhinja občasno postane zatočišče za skrivnosti.

Ob tej poznoavgustovski in začetnoseptembrski sinusni krivulji, se pojavijo še eterične stvari, ki ves realizem postavijo na laž. Če samo pomislim, kako prepričana sem bila o uradni medicini še pred nekaj leti in kako nejevrna sem zdaj! Ker kljub vsem statističnim podatkom in dokazom ne deluje v popolnosti. Potem pa nekega dne zagledam mamo brez palic, skoraj poskakujočo, še isti večer pa ležim na postelji s tankimi iglami, štrlečimi iz noge in hrbta. Heh, kljub dokazom pred očmi, še vedno ne verjamem v neke sfere zdravilstva, po drugi stvari pa mi je pred kratkim zelo moder mož, po poklicu primarij doktor medicine, sam predstavil svoje ugotovitve o delovanju nemedicinskih postopkov. Deluje pač tisto, v kar verjameš ... razen če ti črvi lezejo iz rane, pri tem pač ni nekih dvomov.

Uf, in da ne pozabim! Tisti, ki naj bi bili najpomembnejši v mojem življenju, so me spet razočarali ali nalašč prizadeli. K sreči tudi v tem krogu obstajajo ljudje, ki so cvetke in drugim dvigujejo povprečje. Vseeno, še vedno boli.