Focn

Ko se končno nekatere stvari uredijo in si tik pred lučjo na koncu tunela, se življenje tako obrne, da ugotoviš, da je tista luč samo tovornjak, ki ti bo odbil levi špegl. To je življenje. Ne potica, ne ležanje na plaži, ne meditiranje sredi pragozda na glavi bude. Tisto so samo deli nekega življenja.

V bistvu je življenje vožnja skozi tunel z nekaj luknjami in čudovitimi razgledi. Cesta na Mangart.

Tvoje delo, tvoje življenje

Med vrsticami o alternativnih pristopih k izgorelosti, altruističnih skokih v neznano in hipijevskimi nasveti za flegmatiko ter ustaljenimi tirnicami, se izčrpanost zares dogaja. Zakaj? Ker je varnost nekaj, kar pripada samo še skupini 50+.

Situacija številka ena: imam službo za določen čas, s svojim dobrim delom sem si ustvaril dobro ime, ob službi delam doktorat in zaslužim nekaj več od minimalne plače. Nimam pojma, če bom čez pol leta sploh še imel službo.

Situacija številka dve: imam službo za določen čas, v popoldanskih urah opravljam še dodatno delo, da lahko pokrijem življenjske stroške. Spim 5 ur na dan.

Situacija številka tri: sem freelancer, delala sem za več naročnikov. Ne vem, kaj je to vikend, kdaj se dan konča in začne nov, nimam pojma, kaj je to dopust.Še vedno čakam plačilo za stvar, ki sem jo opravila decembra. 

Situacija številka štiri: ko sem zaključil s študijem in statusom študenta, sem izgubil službo, ker mi niso mogli ponuditi niti pogodbe za določen čas. 

Situacija številka pet: imam diplomo iz angleščine in ekonomije. Po zadnjih petih razgovorih, za delovna mesta, za katera sem preveč izobražena, sem se odločila, da pomagam očetu pri vodovodnih inštalacijah.

Situacija številka šest: imam magisterij in ker ne dobim službe, sem kupil jablane in delam sok.

Situacija številka sedem: takoj po faksu sem ustanovil start-up. Dobro mi gre.

Situacija številka osem: nisem našla primerne službe, zato sem se odselila v tujino. Pravkar sem prišla nazaj v Slovenijo da staršem dam denar za pokritje kreditov.

Vse temelji na resničnih dogodkih. Družba pa izgublja na veliko. Kje je meja med prihrankom in vrednostjo človeka in kje je interes, da se nekaj zgodi. Tole so samo primeri, kako skuhati takšno kašo, da se bo vsak držal svoje rešilne bilke za golo preživetje. Potem tudi nihče ne dvigne glave in se pritoži.

Kriza konca dvajsetih

Naj takoj razjasnimo - pojma nimam, koliko ljudi dejansko ima to krizo, možno, da sem si jo izmislila.

Tako med srebanjem gin radenske (ker po toniku me boli želodec, njej je pa presladek, pa še mehurčke ima) pridejo pogovori o življenju na prelomnici. Od kod prelomnica? Iz tiste nuje, da iz svojega lajfa potegneš flajšter. Potem pa se počasi celiš in nazaj sestavljaš. Ob koncu dvajsetih stojiš sredi ceste, z eno nogo na drugi strani, hkrati pa glavo zblojeno pomikaš naprej in nazaj. Sploh ob večerih z gin radensko v družbi, s katero si zaradi pomanjkanja časa več ali manj mahaš samo na poti v službo ali trgovino, ker se ravno srečaš.

Za hrbtom ti stoji vsa nostalgija, vse neumnosti (upam, da jih je čim več), vso cmihanje za fanti, tisti jutranji sprehodi skozi Ljubljano v včerajšnjih cunjah z obžalovanjem, da nimaš vedno zobne ščetke v torbici. Na drugi strani te pa gledajo tetke z viklerji v laseh in roke vijejo nad tvojo neuporabo maternice z neprecenljivo izjavo, da ženska ni ženska, dokler nima otrok. In ti naženejo strah v kosti, da boš nekoč ti ta z viklerji in trojno ritjo (dvojna je že zaradi sedenja v pisarni). Potem gledaš naprej in vidiš žensko, ki tišči voziček in nosi vrečke, plešast mož s pivskim trebuhom pa se zraven sprehaja in gleda v luft. In si misliš, da je slika boljša, če tistega tipa ni zraven. In si zamisliš pravega moškega, čutečega, netumastega, pozornega, srednje postavnega - svojega - in gre tisti prizor lažje v namišljen družinski album. Ampak še vedno stojiš sredi ceste in zblojeno gledaš naprej in nazaj. Z zadovoljstvom, da si se v lajfu naučila vsaj pravočasno odstraniti flajšter in skočiti v vodo ter plavati v svojo smer.

V resnici pa je vsa drama nepotrebna. Brez ličil te bodo še vedno tikali, zajebala boš kakšno stvar manj, čeprav bo več možnosti, da je zajeb kapitalen. Počasi se ti bo življenje postavilo na glavo, ampak saj se na glavo postavlja že od rojstva. In halo, tvojim znankam iz srednje šole so se nekatere spremembe že zgodile. Pa so še vedno tukaj, žive in zdrave (psst, samo riti pa imajo malo večje).

Klasična Slovenija

Veliko raje bi pisala o tem, kako sem brala kakšno dobro slovensko knjigo - ki se, mimogrede, najdejo. Pa bom začela pri tem, da sem ravno listala eno slovensko žensko revijo in v sekciji literature naletela na takšne naslove knjig, da upam, da jih nikjer ne srečam. Ker bi se lahko zgodilo, da so se mi samo ob branju naslovov iz protesta upokojile vsaj tri možganske celice.

In kaj je klasičnega pri Sloveniji? To, da je vse na pol. Vsi poznajo opise svojega dela, pa jih znajo našteti le, ko jih kdo prosi za kaj več. Ko je narejeno manj od tega, pa se običajno najde kak izgovor v obliki časa. Ravno zadnjič sem naletela na eno tako, malo povezano s časom, še bolj pa s tem, da se živi duši očitno ne ljudi milimeter dlje pretegniti. Ni moje mesto, da ugotavljam razloge, sem pa kot stranka upravičena do kritike.

Recimo, zadnjič sem šla jest v ohoho prekmursko restavracijo v Ljubljani - Gujžino. Najprej sem že skoraj napadla natakarja, ker sem ga več kot 10 minut čakala, da je prišel iz sosednjega prostora. Nato je najprej postregel moške, ki so prišli za menoj. Ja, revež pač ni vedel, da se mene lačne ne pusti čakati, ker mu lahko roko odgriznem, da o bontonu ne govorim. V trenutku, ko je brez vljudnega pozdrava pristopil k moji mizi, sem že imela naveličano hohštaplersko faco in zahvaliti se ima mojemu spremljevalcu, da sem ga sploh čakala in da ga nisem nadrla.

Slabo voljo na deževen dan so podkrepili še s polovičarsko ponudbo in slabo postrežbo. Resno, pri teh cenah in plačilu pogrinjka, pričakujem, da natakar pozna izvor posamezne sestavine na krožniku. Čigavo je bučno olje? Pri kom kupuje meso? Našteje lahko ponudnike vin - no, glede na to, kako dolgo sem ga spet čakala, sem to uspela prebrati sama (o vinu, o bučnem olju in mesu nisem zasledila ničesar). Mimogrede, plačljiv pogrinjek je bil sestavljen iz "pošricanih" vilic, žlice in noža. Po naročilu absolutno precenjenega menija, je tip pozabil, kaj sva naročila. Gladko je prinesel napačen meni in naju čudno gledal. Brez opravičila in po tretjem zajebu še vedno brez slabe vesti. Ne, ni mi teknilo. Za prekmursko hrano pač ni dovolj, če posuješ malo praženih bučnih semen čez jed. Živ dolgčas, hrana brez okusa in ne se hecat z bučnim oljem, fantje. Da o mizerni porciji prekmurske gibanice niti ne govorim. To, da sem spet 10 minut čakala, da mi jo je zavil za domov - po dveh urah čakanja na natakarja se mi je že malo mudilo - je samo dodalo grenak priokus k celotni zgodbi. Mar bi bil pameten in prepoznal moj štajerski naglas ter ponudil orehovec (res sem alergična na orehe, bi pa zamenjala za viljamovko ali kaj podobno domačega). Skratka, tja več ne grem.

Drug del klasike in časa, ki me je spet vrgel po konci, pa je kvazi pametno navezovanje politike na trivijo Evrovizije. Resno, go get a brain. Premetavanje prahu na preteklosti Slovenije skozi zmago Ukrajine na Eurosongu (mimogrede, da spomnim na vojno na Krimskem polotoku), je najmanj nehigienično. Če bi malo več časa posvečali prihodnosti Slovenije, namesto premetavanja mlinskih kamnov po preteklosti, ter svoje frustracije obrnili v nekaj dobrega, sem prepričana, da bi zelo lepo živeli tukaj. Namesto tega se enkrat na teden vprašam, zakaj še sploh živim tukaj in pošiljam čestitke k pametnim odločitvam vsem dragim prijateljem, ki so spakirali kufre in odleteli na druge konce sveta.

Da zaključim to navezavo ... počutim se skrajno butasto, ker prostovoljno še vedno živim v državi, kjer se javno tiščimo v drek, kjer ne cenimo svojih sposobnosti, kjer smo preleni, da bi se potrudili in kjer smo zadovoljni, če ne slišimo kritike. Ali še bolje - kjer skupinsko kamenjamo tistega, ki kritizira.

Rdeča đezva

Včasih me nekaj spomni na nekaj in se mi odrola cel kup spominov. Ne za žvečenje in premlevanje, ampak tako lepih in zanimivih. Šele potem me je udarilo v glavi, da sem šla mimo Žal in nisem šla prižgati svečke za mami. Zvečer pa me je pri računanju zadelo, da je že več kot 4 leta minilo, pa se še vedno kak dan zdi, kot da mi nekdo trga srce iz telesa, drugi dan pa vse mine in življenje gre dalje. Na tiste prve dni se vprašam, če čas lahko to zaceli.

Nasploh imam zadnje čase težave s časom. Prehitro mineva in premalo ga imam zase. Zato včasih cenim deževne dni, ko se lahko delam, da svet ne obstaja. Za ravnovesje. Čeprav je danes res tak dan, ko mi iz kotičkov možganov utripa moja rumena skodelica s pikami, ki je že nekaj let pokojna, v njej pa kava s kakavom in mlekom. In ko smo ravno pri času ... že vsaj pet let ne pijem kave! Danes jo pa prav vonjam. Iz rdeče đezve.

Kam kaže naš kompas?

Apatičnost pomešana z ustrahovanjem je z vso silo treščila na idilično deželico pod Alpami. V časih, ko je svoboda govora sveta in neodtujljiva pravica slehernika, se nekateri grdo poigravajo z njo. Drugi pa jim dopuščajo zabrisevanje meja med svobodo in sovražnostjo. Naslovi in dikcija prenekaterih javnih objav kar neposredno pozivajo k omejevanju svobode prihajajočih ... in to pod pretvezo svobode govora. In kar je najhujše, proti takšnemu hujskaštvu nihče ne ukrepa, nihče ne kriči od bolečine, ki jo povzročijo besede. Nihče ne postavi kriterija komunikacije. Postavljajo pa meje gibanja in se pogovarjajo o ogroženosti ljudi, ki smo udobno zleknjeni na svojih kavčih.

Posamezniki pod pretvezo strahu uveljavljajo svojo sovražnost do drugačnih na vseh poljih, pa jim nihče jasno in glasno ne reče NE. Zato mi dovolite, da NE rečem jaz v svojem imenu. Ne dovolim, da nekdo svoj gnev spušča po otrocih, ne dovolim, da nekdo svoje komplekse rešuje na ranjenih, tistih, ki že tako ničesar nimajo, šibkih in ogroženih. Ne dovolim agresije - fizične ali psihične. Ne dovolim ignorance do vseh nečloveških ravnanj. Ne želim si še hujšega razkroja človečnosti.

Želim pa si, da bi ljudem morala narekovala dejanja, s katerimi nekomu polepšajo življenje in ne otežujejo. Zahtevam, da se postavijo meje sovražnosti in se o njih govori na ves glas. Zahtevam spodbujanje človečnosti in preganjanje krvoločnosti. Zahtevam, da se preprečijo vsakršne kršitve ustave.

Moj kompas se premika vedno bolj zahodno ali severno, kjer v upanju iščem lepšo družbo. Strpno, tenkočutno, spodbudno in človekoljubno. Ne želim si živeti v družbi, kjer so dopustne opombe z majhnimi črkami pod vsakim dejanjem. Včasih se mi zdi, da kompas preveč ljudi kaže nekam v preteklost - kot bi bili slepi in gluhi na vse zgodbe grozot.

Strah me je prihodnosti v družbi, ki bo dopustila razširjanje sovraštva, kot to dopušča sedaj. Ne bom sklanjala glave in ob vsaki boleči besedi bom zakričala. Bo kdo kričal z menoj?

Reševanje starega kruha

Vedno ostane nekje nek kos starega kruha. In na jok mi gre, ko pomislim, da bi ga morala vreči stran. Delanje drobtin je ob dveh psih v stanovanju popolnoma nesmiseln poseg, kruhovi cmoki pa mi že gledajo iz ušes.

Zato sem se danes lotila preizkušanja izmišljenega recepta. Če se da narediti kruhov puding, se ziher da narediti še kaj za kosilo, a ne. Pa sem si rekla, da mleto meso sigurno paše s kruhom in pobrskala še po ostankih zelenjave.

Torej:
pol kg starega kruha
4 dl mleka
2 jajci
1 čebula
malo slanine
maščoba
začimbe

Prvega dela jedi sem se lotila po principu kruhovih cmokov. Ker sem jih tudi najprej mislila narediti, pa me je vmes minilo. Narezala sem kruh na kocke, prelila s 4 dl mleka in dvema žvrkljanima jajčkama. Pretiravala s peteršiljem in drobnjakom, k temu pa primešala še eno manjšo čebulo, skupaj s slanino popraženo na zaseki. Tole naj malo čaka, da se mleko in vse vpije v kruh. Pa soliti je potrebno.

Drugi del:
pol kg mletega mesa
četrt glave zelja
1 čebula
začimbe

Res je, čebule nikoli ni preveč, maščobe pa :) Jaz sem meso in čebulo in zelje prepražila kar na ostankih maščobe za kruhovo zmes.

Šejk it bejbi:
Ne dobesedno. Pečico sem zakurblala na 200 stopinj in malo počakala, da se je segrela. Vmes pa sem na dno malo globljega pekača dala približno polovico kruhove zmesi. Zdelo se mi je kul, da malo potresem z moko (in prav sem imela). Čez to sem dala vso količino mesa z zeljem. In potem čez še drugo polovico kruha. Poigravala sem se z mislijo, da bi bilo fino še malo zaliti z jajci in mlekom, ampak sem preskočila korak (ker nisem imela več jajc, mleka pa ne maram in groza me spreleti ob misli na okus te zakrknjene zmesi v preveliki količini).

Dvajset minut na 180 do 200 stopinjah je bilo čisto ok. Po vrhu lahko še malo sira, tudi brez je čisto ok. Videti je kot ponarejena musaka in fino razpade, ko daš na krožnik. Je pa res, da sem imela koruzni kruh.

Thank me later. Dober tek.