Meglena teorija

Načeloma se zadnje dni res dobro počutim, moram pa priznati, da je tudi meni začela  ta megla in oblačnost že krepko najedati. Sicer pa od sonca tudi nič ne bi imela, ker sem cele dneve v službi in tudi če grem ob štirih domov, je tema čez dve minuti.

Nekje po glavi se mi sicer mota en drug scenarij. Prepričana sem, da je še vreme naveličano slovenske politike in da se je sonce skrilo pred JJ. Ker namreč vsi ti politiki in kvazi politiki in vsi mi z debatami predvsem mešamo meglo, zato pa ostaja v Ljubljani.

Moram pa priznati, da se očitno nivo komunikacije politikov malo spreminja. Včeraj, ko sem med pripravami za drug dan in urejanjem malenkosti z enim ušesom poslušala soočenja, sem se v nekem trenutku prav pošteno nasmejala. Pa ne voditeljici, ona me je k večjemu spravljala v obup, pa tudi ne zato, ker bi kdo izjavil kakšno orto bedarijo, ampak zato, ker je očitno tudi politikom že brezveze odgovarjati na trivialna vprašanja, ki hudo spominjajo na tista iz lepotnih tekmovanj. In jaz cenim sarkazem.

Obeta se nam še ciljna ravnina političnega masakra in upam, da slišimo še kaj relevantnega. Vsekakor pa ni pričakovati, da se bo megla pred nedeljskim glasovanjem dvignila.

Nedeljski jutranji šok

Ko vidiš, da se punce pri 25. poročajo in pričakujejo že 2. otroka.

Nikoli nisem videla smisla v tem, da se takoj po faksu poročiš in začneš svojo reprodukcijsko pot, razen če faks res delaš tam do 30. leta :) Imam pač v glavi začrtane določene meje - ne seliš se k tipu, dokler nisi sposobna poskrbeti sama zase, ne poročaš se, če nimaš zagotovljene službe, in ne rojevaš, če nimaš rednega prihodka (fajn je če sta dva, ampak vsaj en je zaželen), če se le da. To seveda čisto iz praktičnih razlogov, ker nikoli v življenju nočem biti odvisna od nikogar. Sicer nekatere moje kolegice živijo s tipi v takšnih in drugačnih okoliščinah in jih za to res ne obsojam, hočem reči samo, da so za mene to resni koraki in resna odločitev, za katere se še ne bi odločila. (Sploh pa še nisem spoznala tistega, s katerim bi razmišljala o takih zadevah.) Poleg tega bi si še najbolj želela rešitve, da se preseliva nekam skupaj, ne pa da jaz grem k njemu ali on k meni. Pustimo ob strani prednosti tega, da ima on svoje stanovanje (ker meni ga pač ne bo nihče kupil v bližnji prihodnosti).

V opozorilo sem včeraj v trgovini videla en prav neposrečen upokojenski parček. Ta star je ves čas nekaj godrnjal in pametoval, gospa pa je tiho in ponižno potiskala voziček. Že tako sem se komaj zadržala, da ta starga nisem nahrulila, potem pa sem pomislila, da kaj takega ne bi mogla prenašati. Tudi tisti poskus sikanja se je pri nekem fantu zelo klavrno končal.

Kljub vsemu šoku, ki mi ga take odločitve meni dragih babnic povzročijo, sem še vedno čisto srečna, če so one srečne. Iskreno in vedno ... razen, če se preveč vtaknejo v moj način življenja. Ampak prosim lepo, kam se vsem tako mudi?

Iz morbidnega zraste marsikaj

Nič ne pride ven. Kot en mali črviček se skriva v meni in trmasto tiči v kotu možganov in požira vse, kar je vredno vsaj počenega groša.

Nastaja pa zjutraj med sprehodom čez mesto marsikaj, nekje proti večeru se že tako izmučim, da natipkam samo še "vedno slabša kakovost ljudi", ki sicer niti ni tako narobe, ne gre pa v kontekst. Vsako dan, ko nase vlačim plašč malo zacmiham za soncem in vročino ... no ja, razen tiste dni, ko dejansko imam vročino. Ta je spet prišla naokrog ta teden in me dodobra zalepila v posteljo, da se mi je srce paralo, ko sem v dveh dneh pokosila približno pet travnikov zelišč, da sem se vsaj delno spravila k sebi. Seveda se je to zgodilo ravno v tem tednu, za katerega sem si privoščila tisti bogi dve Liffe karti. Prvi film, ki sem si ga še zmogla ogledati, je bil super čudovito ravno prav grozljiv, drugo karto pa sem podarila. Sicer pa sem si prvega bolj želela ogledati. Vsaj nekaj.

Ampak pravega Šuši tedna ni brez ene tumarije, zato sem se potrudila in kolegicinemu fantu (ki ga še nisem uradno spoznala) v telefon uspela začivkat "kje si bejbi?!" Ok, obstajajo olajševalne okoliščine, sam je bilo vseeno smešno.

Ptičji keksi

Tako jim pravim zaradi sestavin, so pa peklensko dobri in dišeči, še preden jih vržeš v pečico. Poleg tega jih lahko narediš tudi brez valjarja in modelčkov, kar je super za v mojo kuhinjo, ker pri prejšnjih zdravih keksih sem umazala dva kozarca - enega za valjanje, drugega pa za modelček. Recept sem sicer staknila tukajle.

Recept (za 35 keksov)

- 200 g ovsenih kosmičev
- 100 g orehov (jaz sem pretepla mandlje)
- 100 g suhih marelic (jaz sem zmešala marelice in tiste fajn sočne slive)
- pecilni prašek
- 50 g polnozrnate moke
- en paket vanili sladkorja (v originalu pa 20 g umetnega sladila in žličko vanilijeve arome)
- cimet/muškatni orešček/klinčki/kardamon (jaz sem se odločila za mešanico prvih dveh)
- ščepec soli

- 2 jajci
- 1 dl vode

Suho sadje narežemo na majhne koščke, oreščke zmeljemo in vse suhe sestavine zmešamo. Kot omenjeno, če nimaš mlinčka se znajdeš in po mandeljnih, zaščitenih z vrečko, tolčeš s kuhinjskim kladivom in userješ sveže dezinficirano kuhinjo. Dodamo še jajca in vodo, ki jo po potrebi še prilivamo, da dobimo kompaktno zmes.

Z mokrimi rokami oblikujemo majhne kroglice (za eno rumovo recimo) in jih polagamo na pekipapir. Preden jih damo v pečico, jih malo potučkamo z mokrimi vilicami ali žlico in potem na 180 stopinjah pečemo približno 15 minut.

Vse skupaj vzame skoraj nič časa in stanovanje fino diši.Če pa priznam, sem pozabila ogreti pečico in sredi dela ugotovila, da imam premalo kosmičev. Ni frke, pač daš malo več moke in čaraš.

Ugotovitve

- V brezposelnosti se človek hitro navadi poznega vstajanja in veliko časa ... no ja, pa tudi zgodnjega vstajanja in premalo časa za življenje se hitro navadiš.
- Čas je, da menjam sospalca (čas za to je že dolgo, ampak to je spet druga stvar).
- Težko spoznaš novega sospalca, če ne hodiš prav dosti ven.Ker namreč če ne piješ, po določenem času postaneš utrujen IN dojemaš vse debilizme, ki jih ljudje sproducirajo IN kmalu neha bit zabavno gledat pijane ljudi okrog sebe. IN še to: sem kot ena klinčeva pepelka, ki jo točno ob polnoči začne bolet želodec (the pain makes me ugly).
- Ko v soboto zvečer greš na zdravo pecivo h kolegici in si pred polnočjo doma, veš da si star (in da tam ne boš spoznala nobenega sospalca).
- Okrog mene so sami lenuhi. Noben noče it z menoj na Rožnik (ali nekam pač na sprehod). Pa sej z mojo nogo jaz čist počasi gor krevsam in potem se dva dni mažem s čudežnimi kremami. Jaz se moram spravit nazaj v kondicijo in za začetek bo najbolj obljuden hribček v bližini čist dovolj. Ko me po tem neha noga bolet, pa me lahko kdo vsak lep dan povabi na Šmarno goro.
- Vsi hinavci bi se morali cvret v peklu. Ampak čisto po zenovsko jaz verjamem, da tistemu, ki škodi nekomu drugemu, slej ali prej karma vrne milo za žajfo. Tisti dan, ko se bo to zgodilo, se bom naslajala, priznam.