sreda, 28. julij 2010

Turn it off!!!!

Moj oster jezik namreč. Ne morem si pomagati, če me vsi jezijo, mene pa uho boli. Treba je ceniti moje trenutke tišine in ne drezati vame.

Sem dobila kazen in padla po stopnicah. Nič hujšega sicer. Samo dokaz, da ne rabim tipa, da padem po stopnicah. Ko sem sedela na mrzlih ploščicah sem na hitro sicer preverila gleženj, a ni kazal znakov zvina ali zloma, pohod po trgovinah pa mu tudi ni dobro del. V nadaljevanju me je zaskrbelo, ker v ozkih hlačah delujem skrajno bulimično-anoreksična. Sicer pa ne vem, zakaj si ne kupim kar prevelikih hlač. Bo od njih več koristi, ko se nazaj zredim (ne, ne lažem si, da bom prav dolgo ostala suha).




In drugače? Zanimivo, zabavno, veselo. Naj tako kar ostane še nekaj časa.

nedelja, 25. julij 2010

Vija vaja

Me je peljala cesta. Niti ne daleč, malo do morja. S plavim prstom na nogi in porezanim členkom na roki. Na morju sem pridelala še padec noža na nožni mezinček, praske na kolenih (ko sem se plazila po skalah iz vode kot en otrok) in pik neznanega izvora na roki.

Domače belo vino s šebeso in radensko je dobro, pijano in varno pred mačkom. Naslednjič si moram kupiti zapestnico iz belih kamnov takoj, ko jo vidim. In pojma nimam, kje so našli tako ozke postelje. Štiri babe in dve blazini = počena vsaj ena blazina. Ja, normalno, ker je nujno probavat, če lahko stojimo gor, čeprav smo štoraste. Itak je bila stara 4 ali 5 let in od bivšega. Skrajni čas, da je počila. Sudoku obvladam, križanke tudi, Bukowski je zaradi intenzivnega lapanja ostal nekje na sredini. Pa tudi potovanje brez klime ni tako naporno, če se ne voziš po tavečji vročini. Če pa potuješ le, kadar dežuje, te pričaka še kak lep pogled skozi okna (kvaliteta pa spet zavidljivo telefonska).



Čakal me je lep zaključek dopusta v Ljubljani. Škoda le, da sem v nehvaležnem vremenu imela s seboj samo trenirko in balerinke. Moj nomadski duh bi kar ostal in lutal še malo tam ... čeprav se je telo razveselilo domače postelje. Do domače hrane pa mi še vedno ni uspelo priti.

petek, 16. julij 2010

Tisoč reči

Imam zastonjsko učenje srbščine. Glede na to, da nikdar nisem imela veliko stika s hrvaščino ali srbščino, mi kar gre. Najbrž pa zvenim kot vsak ex-yugo, ki skuša govoriti slovensko. Ker je pač priložnost se (spet) učim še cirilice (tiskane in pisane). In vsi, ki ste se to učili v šoli, me lahko pišete v rit, ker ne morem od nikoder znati nečesa, česar mi nihče nikdar ni pokazal. Še več! Učim se še malo fizike v srbščini. Jako sam dobra. In všeč mi je beograjski naglas. Všeč mi je tudi Beograd ... bo treba jeseni spet malo na lepše. Bo treba napisati vsaj tisoč besed.

Tisoč besed mi tudi odmeva v ušesih od šepeta. Tisoče črk mi utripa pred očmi. Jaz pa še vedno ne vem. Nimam časa. Rabim le sebe. Morda nekoga z dovolj močno ramo za mojo težko glavo. In mir iz tiste strani. Še tisoč dotikov s koncami prstov in tisoč vodnih kapljic, ki drsijo med nama.

Tisoč očitkov mi odmeva v glavi. Jok brate, odpade. A nam je za očitke sploh kdaj vseeno? Upravičene ali neupravičene.

Tisoč nasmehov zaradi mojega bratca, ki tako lepo skrbi zame, kadar se najavim na nekajdnevni obisk. No ja, skrb je vzajemna. Sediva na balkonu in sanjava. Obnavljava zadnje knjige, zadnje novice, zadnje misli, ki jih ne zaupava nikomur drugemu.

Pa še tisoč stvari ostane, ki jih moram nametati v čim manjšo potovalko, da se ponoči odpeljem proti morju. Pa tisoč stvari, ki jih ne smem pozabiti postoriti.

Tistih tisoč vprašanj, kaj bom sama s seboj, pa naj ostane za avgust. Takrat bom morda bolj pripravljena na življenjske odločitve. Morda! Jaz bi, da mi kar z neba pade: naivno, vem.

Ana Karenina na Festivalu Ljubljana

Čakala, čakala in dočakala. Ano Karenino! In to tisto Ano Karenino, ki jo zaplešejo Rusi. Tolstoj, Čajkovski in Akademski balet Borisa Eifmana, ki je po vrhu vsega iz Sankt Peterburga - magično. Slovensko noto je dodal orkester Slovenske filharmonije.

Najprej me je prijetno zazibala glasba, na začetku me je sicer zmotila nenamerna neusklajenost zbora, mi je pa zato bila toliko bolj všeč - recimo temu - namerna neusklajenost v prihodnjih dejanjih. Mimika baletnikov (kolikor sem jo lahko videla tam malo dlje od odra na balkonu) je bila usklajena z dejanskimi čustvi, nakazanimi v literarnem delu, ravno tako ustrezno čustveno obarvan je bil vsak gib Nine Zmievec a.k.a. Ane. Kostumi s svojimi barvami so spet ujeli in pokazali tisto, kar so morali, čeprav sem vmes razmišljala, kako baletnikom uspe tako hitro menjati kostum, kljub temu, da ne menjajo celega. Se še spomnim teh procesov iz nastopov v otroških letih - me smo samo menjavale tunike, ki smo jih vlačile preko belega dresa. Sej gre kar hitro.

Vsekakor me je balet pribil na stol, da kar nisem hotela, da se konča. In še konec je bil ... bombastičen. Malo drugačen od preostalega dela predstave. Udaren. V nasprotju s tisto neko nežnostjo, ali klasiko, ki sem jo čutila večji del predstave. Bržkone so tukaj igrala veliko vlogo tudi moja čustva do baleta. In vesela sem, da tega nisem zamudila. Ob priložnosti pa bom ciljala na kakšno predstavo angleškega baleta. To še hočem videti.

Ja vem: balet, balet in balet. Še enkrat - balet

Tokrat moram pohvaliti tudi publiko, ki se je zelo dobro odzvala na predstavo, razen nekaj vmesnega ploskanja, ki ni bilo ... no, "primerno". Je pa bilo vsekakor zasluženo. Še boljše je to, da se ob koncu baleta nikomur ni nikamor mudilo. Sicer pa je bil moj sedež na koncu vrste, tako da se mi niti ni bilo treba ozirati na nikogar (normalno sem prišla par minut pred predstavo in prisilila nekaj starejših občanov, da vstanejo in me spustijo do sedeža).

Jah, po počitnicah bo treba še malo pogledati, kaj si bo denarnica lahko privoščila.

(Tukaj pa še nekaj o predstavi: klik)

četrtek, 8. julij 2010

Tipkanje na slepo

Čas za nekaj dejstev.

- Cel teden in tri dni sem bila široko nasmejana. Potem sem se malo namrgodila. Ni mi všeč, če se me ne posluša.
- Nimam motenj hranjenja, samo vroče mi je.
- Zmedena, neodločena, a z dvema pomembnima ciljema. Za vse ostalo mi je vseeno.
- Telefon crkuje. Rabim novega. Za klicanje in sms-e z estetskim pridihom. Do 50 evrov, ker moram še kaj jest. Raje manj. Videla tudi telefonček, ki se mu reče Diva - mi je narisal nasmeh na usta. Pa neka draga eko zadeva tudi. Slab potrošnik sem; še vedno mislim, da rabim poceni telefon, ker itak crknejo po letu in pol, če jih namakaš v pivu.
- Nujno moram narediti back up; shranit vse pomembne datoteke, ugotoviti, kje imam vse cd-je s slovarji. Potem pa izbrisati Visto in naložiti nekaj drugega. Kovačeva kobila je zmeraj bosa, Fjodor pa je tečen. A se komu ljubi to delat namesto mene?
- Posledica zgornjih dveh: razkuri me, če moram zjutraj najprej resetirat računalnik in telefon, da sploh lahko začnem zapravljat čas.
- Ljudje, ki ne štekajo heca, me še bolj nasmejijo. Črni humor zadnje čase lahko redno prakticiram, ker ga moja lubica šteka. Samo večina ostalih ljudi se preveč rada zgraža. Moj dolgi jezik pa ne obstane za zobmi.
- Portorož mi je pasal. Štirje dnevi zabave in smeha, malo alkohola, ležanja na plaži, pešačkanja do Pirana in nažiranja s pistacijinim sladoledom so bili neprecenljivi. Tudi morske hrane se nisem branila.
- Še vedno se išče oseba, ki bi v vročini pičila proti Trenti in me pobasala s seboj. Kondicija je bolj švoh, imam pa zato več trme in poznam luštne poti, ki niso preveč naporne.
- Brez avta se nikamor ne pride. In ja, razvajena sem. Malo prepozno je, da bi to spreminjala. (od doma do železniške rabim avto; od doma do narave ne morem peš, ker je tečna asfaltna pot; še do avtobusne je daleč; raba trol v Ljubljani pa me sploh ne moti)
- Še nekaj sem hotela, pa sem pozabila ... naslednjič.

sreda, 7. julij 2010

Mir za fusbal

Nimam ga. In tisto žensko pritoževanje, da jih moški med svetovnim prvenstvom ignorirajo, mi je popolnoma neznano. Čeprav si včasih želim ... ker bi potem vsaj celo tekmo videla. No, moram priznati, da dobim kar dobro distrakcijo. Ampak prosim - zdaj pa si več ne morem privoščiti, da zamudim tekmo. Zadnji dve gledam brez dečkov.

torek, 6. julij 2010

Grdi čevlji, grde cunje

Resno, kaj je s to Slovenijo? Razen, da je zabačena. Iščem poletne obleke in čevlje zase, pa se cene koliko-toliko luštnih zadev gibljejo nad 30 evrov in to na razprodajah. Krilca iz lahkih materialov, majčke, ki jih ni nič skupaj ... ne dam. Vse kar je manj, se raztrga če dobro primeš v roko. Ob čevljih pa sem fasala popizditis: en trakec in podplat pa čez 30 evrov. Ne dam. Poleg tega, da niti niso prav posebej lepi. Gospodična s številko noge nad 40, ki nima debelih gležnjev in široke noge, si pač lahko zašije svoje čevlje. Še trakci od japank so mi preveliki. Za poletne natikače pač nočem dati več kot 30 evrov, če tega niti približno niso vredni. Sploh pa ne, ker je pri nas itak vse drugorazredno in iz lanske sezone. Ceno očitno nabijejo lene prodajalke.

Zakaj tečnarim: obdelala sem Maribor, Ljubljano in Koper. In že tako nisem nakupovalna navdušenka.