sobota, 31. oktober 2009

Utrujena

Dnevi so eno samo presenečenje. Še dobro, da vsi vemo, kako hitro pobegnem, kako hitro se ustrašim ... ampak včasih se ne, če vem, da me nekdo drži trdno in iskreno in če vem, da bom lahko šla, ko bom morala. Kar se mora, ni težko. V kaosu, v katerem sem se znašla, pač za kak dan, noč ali dve zaprem oči in se počutim kot Doroteja. Z menoj so levček, pločevinko in strašilo, obuta sem v rdeče čeveljce. S petami sem udarila skupaj in sem back to reality. Neodvisna, neodgovorna, skoraj brez doma in hladna. Ja, hladna sem vedno. Še posebej sem hladna, kadar izgubljam ali izpuščam nekaj, kar mi je pomembno. Nekaj časa bom hladna. Razen ko bom varno zleknjena na kavču, tistih nekaj ur pokrita z odejo, ob izklopljenem telefonu in brez zunanjih vplivov. V tišini.

Sej sem povedala, da rada izginjam.

ponedeljek, 26. oktober 2009

Rižota po Šuškino

Je fotr ukazal, da danes jaz kuham. Pa sem se odločila, da bomo jedli malo bolj zdravo kot običajno. Sploh glede na to, da je bilo treba pojesti kup zelenjave in da sem nadzorovala količino maščobe pri kuhanju (ker sem si sušila lase, se je fotr že začel vmešavati v mojo kuho).

Za dve osebi potrebujemo (torej za 4 osebe, ki malo pojedo, in če nočemo, da še kaj ostane za večerjo):

- pol mladega jajčevca
- četrt glave zelja (belo, rdeče ali kitajsko)
- česen
- čebula
- stročji fižol (količina odvisna od želje)
- riž
- začimbe

Ker ne maram pacastih rižot z razkuhano zelenjavo, vedno kuham riž posebej, zelenjavo pa malo popečem v voku. Torej, riž skuhamo po navodilih, ki so napisana na škatli (basmati kuham v razmerju 1:3, osolim, dodam žafranko in pustim, da voda čisto izhlapi, druge vrste riža pa večinoma v razmerju 1:2 - riž je boljši, če pustimo, da voda izhlapi. Ne verjamem niti babicam, ki pravijo, da riža ne smemo mešati, saj ga med kuhanjem dvakrat nežno premešam, da zgoraj ne ostane manj kuhan).

Čebulo narežem na kolobarje, zelje na tanke rezance, jajčevec pa na kocke (jih niti ne lupim, niti ne namakam v vodi. Malo pustim kockice na papirnati serveti, da popivna odvečno vodo). Stročji fižol narežem na jedljivo dolžino. V vok mečem po vrsti: najprej čebulo, potem fižol, malo pustim pražiti, nato dodam še zelje in proti koncu jajčevce. Vse skupaj osolim, dodam sesekljan strok ali dva česna (ali mletega, ali v prahu - odvisno od tega, kaj imam), popram in vržem zraven še ostale začimbe, ki mi pridejo pod roke. Dodam še malo sojine omake in po navdihu karija. Pražim nekaj minutk: toliko, da se fižol dobro popari in "prekuha", da se zelje zmehča in pazim, da melancani ne postanejo brozgasti, temveč ostanejo mesnati. Na tem mestu opozarjam, da je fižol treba res pražiti dovolj časa, da je mehek. Niti ni nič narobe, če se kuha kar zraven riža.

Ko je riž kuhan in zelenjava popražena, riž vržem v vok zraven zelenjave in vse skupaj premešam. Lahko potresemo s parmezanom, ali dodamo smetano. Zraven pa ponudimo endivijo s kromirjem, domačim bučnim oljem in domačim jabolčnim kisom. Pri odvisnikih od mesa še kos hladne pečenke od včeraj :D

Slik ni, ker je bilo treba takoj pojesti!

nedelja, 25. oktober 2009

Vreče. šipe in dež

Nepredvidljivo je nadvse zabavno ... v mejah normale! Ja, zdaj me že malo nervira, da ne vem za par ur naprej, kje bom in kaj bom delala. Pravzaprav pa sem ponosna nase, da se vsak dan manj sekiram. Trenutna mantra je: bomo videli, kaj bo in se potem odločali dalje. Ali pa sem samo skapirala, da vsakega trenutka res ne morem nadzorovati.

In tako sem se opoldne, s 6 vrečami mojih starih in lepo ohranjenih oblačil, spravila v mamin avto in odpravili sva se proti Rogli. Vreče oblačil so pri nas stalnica. Problem je le ta, da zdaj, ko sem velika punca, sestrične malo težje nosijo moja oblačila. Zakaj? Ker sem daleč najvišja in ker sem se od osnovne šole zredila le dobrih 8 kg (in še za te sem hvaležna, ker s tistimi kilcami bi bila primerek kola z joškami), medtem ko so naše babe zdaj že srednješolke z žensko postavco. Različni kroji, torej. Kljub temu sem v promet spravila 5 od 6 vreč oblačil. Vključili sta se tudi obe teti in stara mama. No, stari mami sem vmes povedala, da jo bom po prstih, če bo bombažne majice vlekla narazen po širini (po tem, ko mi je vsako skrbno oprano in zloženo majico vzela iz rok in ponosno demonstrirala, kako široka je lahko - tisti, ki me poznate, si lahko predstavljate moj zgrožen fris ob tem).

Vendar je bila najbolj zabavna pot do stričevega vikenda: ko je mama prišla po mene, je deževalo. Nič hudega sluteča sedem v avto in hop na pot. V tem trenutku so mati pojamrali, da jim ne dela prezračevalni sistem! Kako prosim? Jah, nekaj se je pokvarilo, pa je mehanik ven vzel kar cel sistem, novega pa še ni. Kar ne bi bil problem, če bi bile temperature malo višje, vlaga v zraku malo nižja in če ne bi dihala! V Konjicah sem že konkretno brisala prednjo šipo, da so gospa mati lahko vozili. Ne, ni še konec. Na tem mestu sem morala gospe mat obelodaniti, da ne morema z avtom na Roglo, ker bova ostale ves dan in bo pot navzdol precej neprijetna, če se bodo šipe orosile. Seveda so gospa mat imeli odgovor: "Šuši, ampak jaz nisem rada odvisna od drugih." Ja, to se mi je res zdel najboljši odgovor na predlog, da avto pustiva pred stričevo hišo in nekdo pride po naju v dolino ter naju zapelje do vikenda. Hvala bogu, se je še stric strinjal z menoj in posledično so me gospa mat upoštevali. Pot nazaj je bila tako bolj prijetna: ni deževalo, okna so bila malo odprta, le pihalo mi je po kolenih (sicer pa sem bila v bojni opremi - flis in debela bunda).

Zdaj moram le še ugotoviti, kateri od avtov je nevarnejši: fotrov ali mamin.

sobota, 24. oktober 2009

Importance of being

Egoistično, otročje, čustveno ... trije pojmi, ki mi niso ravno ljubi. Ampak prav taka sem zadnje tedne. Tokrat še poudarjeno, ker se ubadam s PMSom. In selitvijo. Človek bi še bil srečen, da se seli, če se ne bi selil nekam, kamor se nikoli več ni želel. Jah, čudna so pota Gospodova. Trenutno se zelo trudim, da najdem kakšno svetlo točko, da mi polepša dneve, ki sledijo (in biti z družino ni ravno svetla točko, ker naši so pritegnjeni). Po resnici povedano pa nimam pojma, kaj bi sama s seboj. Razen, da bi se zaposlila s kupom dela. In seljenje ni dovolj delovno! Ker me opominja na to, v kakšno luknjo se dejansko selim in da sem stopila naravnost v čebeljnjak, da bi čebelo matico prepričala, da sem ful bolj kul. Nekaj na to temo, skratka.

Don't touch me 'cause I bite!

Drama queen kot sem, sem se lotila kompletnega odmetavanja, prestavljanja in teženja fotru. Moški in organizacija pač. Jaz točno vem, kako je treba katero škatlo ali vrečo prijeti in kaj je v njej, potem pa njemu težim, naj podrobno pogleda, kaj ima v roki, kako bo nesel in kej bo odložil. Še dobro, da sem bila pri kozmetičarki medtem ko je on nosil stvari iz avta. Poleg tega pride na vrsto še konkretno urejanje stanovanja, ker fotri pač ne zlagajo stvari, če jim nekdo ne teži. Jaz pa imam rada vse zloženo v fascikle, po mesecih, okrancljane s post-it listki, da točno vem, kaj je kje. Samo potem ste lahko v veliki nevarnost, če na napačen način razkopavate moje delo. OCD much?

Moje ljubezensko življenje? Končalo se je tako, da na tisto kavo nisem šla, da je moj najljubši greh ostal tam, kjer pač je in da je moj tujec še dlje stran, kot je bil prej (ironično, jaz pa sem bliže prejšnji lokaciji). No, tistemu, ki bi mi v telefon spuščal nagnusne zvoke pa se ne javljam.

In prisežem, da nebo joče, ker se jaz selim :D (je zelo prijetno vlivalo po meni, ko sem stvari nosila v avto)

četrtek, 22. oktober 2009

Draga S.

Rada bi poudarila, da sem tvoj izdaten krst s teranovim likerjem prenesla polna smeha in ti sporočila, da bi si z veseljem ogledala videoposnetek tega prešernega dogodka, pa tudi vseh ostalih. Omenjam ga zato, ker se vsakih nekaj ur spomnim nanj (in umiram od smeha). Res je, da si ranila mojo deviškost ... pravzaprav si ranila vse znake moje deviškosti. Le pomisli, kje vse si me zalila :D

Ob tej priložnosti bi ti rada sporočila tudi, da sem madeže uspela odstraniti v pičlih nekaj urah po dogodku. Majica je preživela dva pranja in izdatno polivanje z Megliom in Vanishem. Ja, res sem mamasta, pa tudi učinkovita. Omenim naj tudi, da sem uživala v večeru in družbi, ter da bom vesela povabila na še kakšno tako srečanje. Ko smo ravno pri srečanjih: tista zaseka za žlikrofe je že zdavnaj šla k vragu.Pa še to, moj bivši domek je izpraznjen do te mere, da v sobi odmeva.

Dolgčas mi bo brez vas.

Nekaj malega na rami

Fatalnost. Ali sploh obstaja? Ali je resnična? Ali ima tako rušilno moč? Ali je to zares tista usodna privlačnost, ki lahko ubija?



Majhen delček mene je umrl. S tisto nevidno solzo in skritim izdihom, ko sem hotela ostati kar tam sredi vsega in ničesar in kričati. Ker moj čevelj vedno pade v tisto stopinjo. Ker veter vedno odpihne vse ostalo pomembno ali racionalno. Nisem naredila tistega usodnega koraka v prepad, ali ga preskočila, ker iz dneva v dan postaja širši. Hodim z dvignejno glavo in lažnivimi očmi, morda po bombažu, namesto po žametu. Morda ravno zato, ker tam odtisi ostanejo. Ali bi se za nekaj sladkih trenutkov splačalo odpovedati varnosti? In ali bi se splačalo odpovedati tistim nekaj sladkim trenutkom za trajno varnost?

torek, 20. oktober 2009

VL RL

Življenje v dveh vzporednih svetovih očitno zna biti naporno. Morda ne toliko za živečega, kot za prisostvujoče. Pogledi usmerjeni vame me nervirajo, tudi tisti čez ramo, ko se delam, da strmim skozi okno v majhne stvari, ki me pomirjajo in navdušujejo, pa vendar z drugim kotičkom očesa opazim. Takrat si zaželim, da bi imela sončna očala na nosu, da bi svoj pogled in nasmešek skrila za njimi. Ker takšni pogledi včasih povedo več kot besede. Ali vprašajo več. Zavrtajo v dušo in iščejo potrditev ... ki je ni. V mojih mislih so še vedno odtisi prstov, tistih drugih. Tistih, za katere si vedno znova zaželim, da bi držali moje zapestje, da bi počivali na moji desni rami, se igrali z lasmi in se sprehajali po bokih. Ker ravno te roke in te oči so tisto, brez česar ne morem.

sobota, 17. oktober 2009

Moving me

Očitno sem bad karma za avtoceste. Na poti v LJ sem pol ure stala v koloni (prve kolone sem se izognila, ker sem na avtocesto prišla ravno tam, kjer se gneča neha), na poti nazaj pa sem iz stare ceste gledala kolono, ki se ni premikala NIKAMOR.

Še enkrat sem bila hvaležna za karavana, ker sem v teh par letih v Ljubljano spravila toliko robe, da bi mi to moral nekdo z zakonom prepovedati. Čaka me še ena ali dve vožnji domov. Danes sem doma, jutri pa spet tja in nekajdnevni postanek v prestolnici. Moja štajerska soba je polna ličnih škatel (temu se reče selitev v stilu) in torbic napolnjenih z nevemveččem (temu pa se reče pretiravanje v številu torbic). Aja, najlepši je kovček, poln slovarjev in knjig. Danes bom spala med škatlami, ki jih bom pospravila šele, ko se vrnem. Ja, želim si čarobne paličice. Big time.

Sicer pa sem v Ljubljani preživela enega lepših popoldnevov. Najprej sem obiskala gdč. Bristol in oblečeni v njeni bundi (ker mene je moja čakala v stanovanju na obešalniku) sva sprehodili kužke tam nekje po obrobju Ljubljane, medtem ko je sonce počasi zahajalo in vse okrog obarvalo oranžno. V stanovanju sem uredila račune (ker neko bitje ni imelo časa v 14 dneh sprazniti poštnega nabiralnika), napisala seznam pakiranja, se odpeljala po gdč. Petrarko, s katero sva obiskale gdč. Kavadarce na delovnem mestu. Gdč. Kavadarce je odločila, da bo spala pri meni (ker bi naj podedovala mojo sobo, a o tem še nismo čisto prepričani), vendar je pred blokom zazvonil telefon in gdč. Bristol je že ukazala, da prideva v mesto po njo (kasneje sem skočila iz prižganega avta in jo za slovo izljubila). Skratka, zvečer mi ni uspelo spakirati niti ene stvari, ker sem ob pol 3h samo padla v posteljo in se borila z bizarnimi sanjami. Ob 8h zjutraj sem že pakirala stvari in pustila gdč. Kavadarce mirno spati spanje pravičnega. Temu je sledila kruta realnost takoj po zajtrku in kavi, ko sem jo s polnimi rokami gnala proti avtu. Pobrala bratca, da je pomagal v avto znositi še ostale stvari, potem pa hop proti Rogli.

Tukaj je prišlo do kratkega intermezzota pri fotrovih poročnih pričah in njunih sinovih, s katerimi se nismo videli že vsaj 7 let. Gospa poročna priča naju sprva sploh ni spoznala, gospodu sinu številka 1 pa sem zinila eno krepko. Ampak ti Pohorci se itak vsemu smejijo. Pravzaprav smo se moji zmedenosti vsi nasmejali do solz. Z bratcem sva se odločila, da je pametno odriniti (dobesedno, ker se je avto od vseh mojih stvari skoraj dotikal tal) proti Rogli, preden gospa Mat začnejo izdatno nadlegovati mobitele. Na vikendu sem morala izljubiti pol družine in družinskih prijateljev, preden sem uspela priti do zasluženega lulanja (obračala sem se kot živčni psiček; in OMG, koliko žensk me je danes vsekalo po riti). Ker je bila situacija ravno prav nerodna, sva z enim od družinskih prijateljev začela nadlegovati gospo Mat, zakaj ni povabila fotra. Nama je bilo zabavno, njej pa ne! Prisotna je bila tudi t'ršica zgodovine/geografije, ki je izdatno pohvalila moje sodelovanje pri njenih predmetih v OŠ. In moj smisel za humor med poukom. Uf ja, ugotovili smo še, da sem najmlajša od vseh otrok med družinskimi prijatelji in sem hkrati prva zaključila faks (jaz temu sicer ne pravim zaključek, pa dobro je, če že vztrajajo). Ko je začelo izdatno snežiti, sem bratcu ukazala, da se odpeljeva proti domu, ker je bilo potrebno še iz avta v 4. nadstropje znositi vso mojo kramo ... več rok pa prej opravi s to nadlogo.

Zdaj pa študiram, kam, kako in kdaj bom spravila vso to navlako. Zaenkrat bo ostalo samo pri študiranju.

EDIT: pri tej objavi je več kot očitno pomemben le naslov, ker potem me je iz bistva odplavilo v precej nenamerna siva območja. Za morebitne travme se opravičujem. In lep pozdrav v Angers :*

petek, 16. oktober 2009

Bruh, šit, bad

Koktejl občutkov, ki se preliva v meni, je strup! Malo veselja, malo žalosti, malo zaskrbljenosti, malo pogrešanja, malo iskrivosti, malo zanimanja ... in iz tega postanem skakjoče nasmejano bitje z grenkimi solzami v očeh.

Stanovanje v Ljubljani predajam v druge roke, glede Štajerskega domovanja se stvari komplicirajo, da me od njih boli glava. Zaključila sem projekt v službi in imam nekaj prostih dni, da si uredim stvari, hkrati pa so mi ponudili novo delovno mesto, za katerega je potrebno še malo počakati in fejst držati pesti, da si ne premislijo (oh moj bog, kako smo optimistični). Vendar, če ga sprejmem, bom čisto zares nekaj časa ostala doma, kjer pa zares ne uživam. Razen ko grem v Maribor k Johnnyju in mojim lubicam. In najraje bi se kar tja preselila. Vendar pa o vsem tem, kaj bo, sploh nočem razmišljati, ker mi nemudoma izbriše nasmešek iz obraza, jaz pa uživam v veselju zaradi malih stvari, ki mi prižge iskrice v očeh.

Ja, ta mesec je res poln presenečenj. In še naprej se puščam presenetiti. Kaj drugega mi sploh ne preostane.

četrtek, 15. oktober 2009

Na notranje organe

Nekatere stvari so pač za vedno izgubljene. Pa vem, da samo jamram ... ampak stanje ni ravno rožnato. Poleg aken pri twenty-something, sem fasala še resne zdravstvene težave (ali pa sem akne fasala zaradi resnejših zdravstvanih težav). Srečate me lahko v zdravstvenem domu, v službi, doma pod dekco ali pri sestrici.

Nek pogovor mi je dal misliti. Zato grem danes na kosilo in po nasmeh (glede na to, da bedim praktično od včeraj, bi že skoraj bil čas za kosilo, zato imam tudi pravico do jamranja). Čeprav v bistvu rabim izdatno cartanje in čarobno paličico, ki bi stvari postavila na svoje mesto. Ali pa nekaj tisoč evrov, ki bi rešili eno od zagat. Pa ne samo zase, ker mi tu egoizem ne pride na misel, čeprav bi mi morda moral.



Jah, spomnila sem se (spet), da mi je s smrtjo gospodiča Pikeca izginilo precej datotek, glasbe in spominov. No ja, vsaj en del sem jih rešila. Je pa res, da je Pikec, po tem, ko sem zahtevala Fjodorja, začel spet delati. Z nekajmesečnim pretepanjem in novim diskom.

A bi kdo meni menjal kak notranji organ, da bi spet začela normalno funkcionirati?

nedelja, 11. oktober 2009

New way of life

- I'm peaceful when I'm stoned. So give me some drugs and rock'n'roll.
- Večkrat na teden ubijam z očmi.
- Čutim resen deficit v spolnem življenju, ker tu blizu ni nikogar, ki bi ga.
- Večkrat mi telefon zvoni, ker me pogreša nekdo, ki me nima več na dosegu roke.
- Menstruacija traja, potem pa se čez par dni ponovno pojavi.

Kakšne rešitve so mi bile ponujene:
- A rešiš še moje namišljene probleme? (ja, lahko pa ti kamen vržem v glavo, jih bo po hitrem postopku konec)
- Sprejmi stvari takšne kot so! (ne, ker mi niso všeč)
- Najdi si resnega tipa. (glej, če nobenega niti podrla ne bi, to pomeni, da za resno ozvezo -ki je tako in tako ne želim- še manj pride v poštev)
- Pridi sem, konju jedan in me odpelji stran! (aja, to je moj nasvet v tisto smer)
- Joj, to pa bi skor morala k zdravniku. (za vikend najraje od vsega, sploh pa je ginekolog vedno dosegljiv na telefon)

No ja, dobila sem en razredčen viski.

petek, 9. oktober 2009

Čistka in skrivalnice

Zadnje čase je vsaka odločitev težka in zamotana. Blizu mi je to, blizu mi je ono. Nasmešek je tukaj in hkrati tako navidezno daleč. Ne vem, kaj bo jutri, niti kje bom. Zares, zares si želim nekaj malega stabilnosti. Bi bil že čas. Ne točno določene stabilnosti, samo en košček. Da prideš domov, sedeš za mizo in rečeš: "To je urejeno." Malo mi že presedajo vsakodnevni šoki ... vsakič na nekem čisto drugem področju, če se recimo življenje da razdeliti na področja.

Ne maram svojih slutenj, ker se uresničijo. Včasih bi se zaprla v balonček in kazala jezik vsem tečnobam, ki bi trkale na stene. "Jebite se," bi se jim posmehovala. Poleg tega me iritira, da zadnje čase nihče ne zna povedati, kaj bi rad. Niti, da pravzaprav ne ve, kaj bi rad. Lažna skromnost pa mi od vsega gre še najbolj na živce. Treba bo zavihati rokave in se spet lotiti čistilnega obdobja: prah, pajčevina, rja in umazanija. Izpiranje in pometanje.

Pa vendar je lučka na koncu tunela: že kar nekaj časa nisem imela nobenega napada. Kljub temu, da vozim po razriti makadamski cesti.

sreda, 7. oktober 2009

O moj Maribor ...

... je tak fejst nor, da srcu vse verjame ...

In jaz sem nazaj v Mariboru. Pravzaprav na Štajerskem z vsakodnevno potjo v Maribor. Se je pač tako zgodilo, da sem tukaj dobila službo. Prvi dan je bil precej naporen, sem svoje možgančke napolnila z novim znanjem, ki ga je potrebno še razširiti. Čaka me še dosti dela.

Poleg vseh novih stvari, se moram še preseliti nazaj domov. In to jaz. Ki si nisem nikdar predstavljala, da bom šla nazaj domov. Da bom zapustila Ljubljano. Niti za eno leto. Na to misel se še niti nisem začela navajati. Če samo pomislim, da je za nekaj časa konec z lepimi sončnimi zahodi in z življenjem na svojem, se mi v očeh kar naberejo solze.

Ampak se splača, zaradi delovnega mesta. Delovni čas je nadvse ugoden, plača bo zaenkrat ravno prav visoka. Po službi pa imam še vedno čas za prevajanje in lektoriranje (zato me kar kontaktirajte, če kaj potrebujete ;) ). Moja trenutna pisarna se nahaja zraven pisarne od direktorice in si jo delim z glavno asistentko. Dnevno tako govorim francosko in slovensko.

Občutki? Občutki so trenutno tako mešani, da jih sploh ne morem opisati. Več bom vedela, ko se privadim. Vem samo, da mi bo manjkalo dosti ljudi in da bo treba spremeniti navade.

ponedeljek, 5. oktober 2009

Vse ob svojem času

Zato sem se odločila, da grem pogledat, kaj se skriva za tistimi odprtimi vrati, za katera se nikdar nisem mislila, da se bodo odprla. Ali da bodo najbolj privlačna. Trenutno. Kam mi je namenjeno iti, ne vem. Vedno sem sicer verjela, da si pot izbiraš sam, a takšne, kot bi si jo želela, trenutno ni. Je pa ta možnost, ki se trenutno riše, tudi možnost za rešitev nekih drugih problemov. In skok v neko drugo realnost.

Tokrat verjamem, da se bo zgodilo točno tisto, kar mi je namenjeno. Tako pa prav posebno živciranje ne pride v poštev.

nedelja, 4. oktober 2009

Meglice

Mirna jutra me napolnijo z energijo. Takšna jutra, ko je okrog mene polno ljudi, pa mi nikogar ni treba opaziti ali se ozirati na njega. Rada spijem dva kozarca mrzle vode in uživam v vonju vanilijevega čaja ali kave, ko imam noge skrite v tople nogavičke in ko pižama z vsakim premikom zadiši po mehčalcu. Nobeni ljubljanski meglici se ne pustim spraviti v slabo voljo, ker vem, da dostikrat za seboj skriva sonce.

Pomirja me tudi to, da imam določene stvari lepo pospravljene v pisane pikčaste škatle, da dišim po Femme in da sem narastek nadomestila s kakavov barvo vseh in celih las.

Ne pomirja pa me to, da ne vem, kaj lahko jem in česa ne. Moj trebuh kar naprej pošilja signale o neprijetnem počutju. To, da se mi ne ljubi kuhati, pa mi ni ravno v pomoč.

petek, 2. oktober 2009

Viva pozitiva

Obraz me boli, grozna sem, ne vem, kaj naj še naredim. Razen tega, da se neham sekirat. Od česa sem dobila tako kožo, nimam pojma. Jem ... bolj malo, odkar nisem več doma. Pijem vodo, razen zadnjič, ko sem si privoščila dva viskija in tri požirke piva. In kako je viski pasal. Mmmmmmm. Skratka, ne jem tako nezdravo in res redko pijem alkohol. Moj obraz pa je iz dneva v dan hujši. Kozmetičarko pa imam spet čez 14 dni.




Pozitivna energija in veselje je izginilo nekje med tem, ko mi je ne vem več kateri po vrsti osebek začel srat po glavi. Glavoboli so vsakodnevni, poleg tega, da sem se malo izgubila. In se mi odpirajo vrata, ki jih prej niti nisem resno jemala. Ampak še vedno nisem prepričana, če hočem stopiti skozi. Pravzaprav trenutno nisem prepričana o ničemer ... razen o tem, da se mi konstantno lušta cigareta. In da se na smrt bojim določenih trenutkov.

Torej, sprejmem podarjeno pozitivno mišljenje. Bi prav prišlo.

četrtek, 1. oktober 2009

Noč

Ogromna in lepa stanovanja v Ljubljani stanejo. Ampak so pa hudo jebačka. Priznam. Je pa moj domek vse, kar potrebujem za zdaj. Kupila sem še pikčaste škatle, da bom v njih spokala vse dvd-je, računalniške pripomočke in ostale drobnarije, ki jih nočem na polici, ker je samo težje obrisati prah. In jaz ne maram prahu.

V veži sem opazila camperice, skušala ignorirati klišeje in se naučila še enega odgovora na povabilo na kavo. Zadnje čase prav razturam s temi odgovori. Vsakič je bolj smešno.

Kako pa naj po dnevu, ki sem ga preživela z bratom in mamo (na mute), dobila menstruacijo in trpela bolečine, pila viski po dolgem času ... normalno funkcioniram??? Sedla sem v taksi in pomahala.